Veselje ob ponovnem druženju je bilo zato veliko, priprave so se začele že pred nekaj tedni, ko je bilo potrebno nabrati velike količine materiala, ki se ga porabi za butaro velikanko. Izdelava se tradicionalno začne že v jutranjih urah, ko pri vsem skupaj pomagajo tudi otroci. 'Pri tem sodelujejo vsi, starejši in mlajši. Za butaro pripravimo sedem različnim vrst lesa oziroma zelenja: Leskove veje, vrbo za povezovanje, za okras pa so tu še brinove vejice, oljčne veje, vrsje, bršljan, nekaj ciprese, zraven pa sodijo tudi lesni oblanci. Vedno pa naredimo tudi eno manjšo butaro velikanko za župnika Janeza Smrekarja' pripoveduje Lado Prebil, ki je vsa leta vpleten v izdelavo butare. Vedno pa se z izdelavo manjših butaric spomnijo tudi na prijatelje, ki so bili nekoč del te zgodbe, sedaj pa jih žal ni vem z nami. Te butarice položijo na njihove grobove pri cerkvi svetega Urha. Letos so v spomin na njih izdelali štiri butarice.

Poseben podvig pa je seveda tudi pot, ki jo morajo po stari cesti prehoditi, ko butaro, ki v dolžino meri kar 17 metrov nesejo na blagoslov, ki je del tradicije na cvetno nedeljo. Po blagoslovu je pot nazaj nekoliko daljša saj se vmes ustavijo pri prijateljih in znancih kar je tudi že tradicija, saj se ljudje veselijo obiska in druženja ter obilice smeha, ko pride butara velikanka mimo hiše.

Na Vrzdencu društvo upokojencev prenaša znanje na mlajše rodove

Podobno tradicionalno pred cvetno nedeljo izdelujejo butarice tudi na Vrzdencu. A tam so se tokrat bolj osredotočili na prenašanje znanja na mlade generacije. Tako skupaj v prostorih gasilskega doma Vrzdenec staro in mlado sestavlja pisane butarice, ki jih bodo nesli k 'žegnu'. Tudi tu je veliko smeha, pripovedovanja zgod iz preteklosti, predvsem pa je prijetno, ko ob čaju in pecivu sodelujejo med sabo vse generacije.

Besedilo in foto: Peter Kavčič