Fernando Mejías  se je rodil v Mendozi v Argentini, kjer je študiral glasbeno teorijo, solfeggio in klavir. Že v mendoškem univerzitetnem zboru (Coro universitario de Mendoza) je sodeloval kot pevec in korepetitor. Omenjeni zbor je med drugim leta 2009 dobil veliko nagradno Grand Prix Evrope. Vzporedno je Fernando dve leti vodil Slovenski pevski zbor iz Mendoze, s katerim je tudi gostoval v Sloveniji. Leta 1998 se je preselil v Slovenijo, kjer je nadaljeval svoje izobraževanje na ljubljanski Akademiji za glasbo na oddelku za dirigiranje, ter si ustvaril družino. Od leta 2003 je član profesionalnega Zbora Slovenske filharmonije. Fernando je uspešno vodil več slovenskih zborov, že osmo leto pa je zborovodja grosupeljskega ženskega pevskega zbora Biser.

Fernando, lahko bralcem najprej poveš, kako da te je pot zanesla prav v Slovenijo in zakaj si tukaj tudi ostal?

Kot pravi vsaka dobra zgodba – za vse je kriva ljubezen! No, deloma. Najprej me je v Slovenijo pripeljala glasba, saj sem tukaj nadaljeval študij dirigiranja. Potem pa sem ugotovil, da ima ta dežela vse, kar potrebujem – čudovito naravo, strast do petja in… da ne pozabim, odlično potico!

Kaj te je najbolj pritegnilo v Sloveniji in katere naše navade, običaji so te najbolj presenečali?

Definitivno ljubezen Slovencev do zborovskega petja. Mislim, da ni kraja v Sloveniji, ki ne bi imel vsaj enega pevskega zbora ali pa dveh. Ena stvar, ki me je ob prihodu v Slovenijo presenetila je, da je tukaj ogromno cerkva in da zvonovi zvonijo na vsakih 15 minut – v Argentini zvonjenja namreč ni, oziroma je zelo redko. Še en zanimiv običaj je, da mi ob vsakem obisku najprej ponudijo copate. Presenetile so me tudi vsakoletne snežene zime.

Govoriš odlično slovensko. Se je bilo težko naučiti našega jezika? Kaj je bilo najtežje?

Hvala za kompliment, čeprav mislim, da se še vedno lovim. Slovensko sem se poleg polletnega tečaja učil s pomočjo pevskih vaj in veliko potrpljenja. Najtežje so bile sklanjatve – zakaj ima ena beseda toliko oblik?! In seveda dvojina. Španščina pozna množino in ednino – in to je to. Pri vas pa sta dva nekaj posebnega.

Zakaj si se odločil za pevski poklic? Ali izhajaš iz glasbene družine in ti je bila glasba položena že v zibko? Kako bi opisal svoj odnos do glasbe, kaj ti pomeni glasba?

Moja družina ni bila poklicno glasbena, a pri nas se je vedno veliko prepevalo. V otroštvu sem hodil v glasbeno šolo, kjer sem se učil klavir in glasbeno teorijo. Ko sem kot otrok prvič slišal glasbo, sem vedel, da je to moja pot. Glasba je zame kot dihanje – nekaj, brez česar ne morem živeti. In najlepše je, da jo lahko delim z drugimi.

Na katere svoje glasbene dosežke, profesionalne ali neprofesionalne, si najbolj ponosen, ti največ pomenijo in/ali so ti bili največji izziv?

Poleg nastopanja v odličnih zborih in vodenja različnih pevskih skupin sem najbolj ponosen na to, da sem lahko mnogim pevcem pomagal odkriti njihov glas in ljubezen do glasbe. Vsak koncert, kjer čutim povezanost s pevci in občinstvom, je zame največji dosežek. Ljubezen do glasbe sem prenesel tudi na sina, ki letos zaključuje Akademijo za glasbo, na kar sem neizmerno ponosen.

Kako je prišlo do tvojega sodelovanja z ženskim pevskim zborom Biser? Kaj te je pritegnilo, da si se odločil, da boš kot moški zborovodja vodil ženski zbor?

Glasba nima meja, niti pri spolu. Ko sem prvič slišal pevke Bisera, sem vedel, da ima ta skupina nekaj posebnega – energijo, predanost in srčnost. To je prva ženska zasedba, ki sem jo prevzel. To prinaša tudi nove izzive glede repertoarja in študiranja zborovske literature za ženske zbore. Kadar mi literature zmanjka, se preizkusim tudi kot aranžer. Takšne izzive imam rad.

Kateri dosežki zbora Biser v letih skupnega sodelovanja so ti v največje veselje oziroma si nanje najbolj ponosen?

Seveda so tu odlični nastopi in nagrade, a najbolj me veseli, ko vidim, kako pevke napredujejo in rastejo. Pa tudi, ko mi rečejo: "Fernando, zdaj razumemo, kaj si hotel s to interpretacijo!" Takrat vem, da smo skupaj nekaj ustvarili.
Najbolj so mi v spominu ostali sklepni koncert Sozvočenj v Slovenski filharmoniji decembra 2018; odličen nastop na tekmovanju Zlata lipa Tuhlja (2019), kjer smo osvojili zlato plaketo in uvrstitev na grand prix; ter koncert v okviru Novomeškega sakralnega abonmaja januarja letos.

Kakšne načrte imate z Biserom za prihodnost? Načrtujete kmalu kakšen koncert tudi v Grosuplju?

Vedno nekaj pripravljamo. V načrtu so novi projekti, koncerti in mogoče celo kakšen poseben glasbeni dogodek. V Grosuplju? Seveda! Tam imamo domačo publiko in vedno se veselimo, da jim lahko zapojemo kaj novega. Konec maja, v nedeljo, 25. 5. bo letni koncert, na katerega prav lepo povabim vse bralce.

Ko na koncertu dirigiraš, je opaziti, kot bi padel v čisto poseben, svoj svet. Pevke in pevce z lahkoto potegneš s sabo, kar se na nastopih čuti v izvedbi. Kako se pripravljaš na nastope, ko si pevec ti oziroma ko si dirigent? Kaj je bistveno, da kot dirigent uspeš prenesti svojo željo interpretacije skladbe na pevke in pevce?

Priprava je ključna. Ko dirigiram, želim pevce popeljati v zgodbo skladbe – da jo ne le zapojejo, ampak tudi začutijo. Dirigiranje ni samo mahanje z rokami, ampak pripovedovanje brez besed. In če me pevci razumejo, potem veš, da si na pravi poti.

In za konec še eno vprašanje: Imaš absolutni posluh, kar pomeni, da imaš sposobnost prepoznavanja in podajanja glasbenih tonov brez kakršne koli zunanje referenčne tonacije. To je izjemno redka lastnost, ki jo ima približno en človek na 50.000 ljudi. Je to blagoslov ali prekletstvo? Kaj to zate pomeni v vsakdanjem življenju?

Hja, odvisno od situacije. Je čudovito, ko lahko takoj ujamem pravo noto, a hkrati je lahko tudi problem. Na primer, ko nekdo zapoje malo mimo in jaz to takoj slišim – in potem se moram pretvarjati, da me ne moti. Ali pa ko je kakšen inštrument malce razglašen. Svet bi bil zame precej lažji, če bi vsi imeli absoluten posluh :-), počutil bi se manj osamljenega :-). Ampak na koncu dneva – glasba je darilo, absolutni posluh pa le še dodatek k temu.

Fernando, hvala lepa za ta pogovor in uspešno glasbeno ustvarjanje tudi v prihodnje!

Foto: arhiv ŽPZ Biser