Da je med ptički v gozdu samo eden,

ki najlepše pesmi poje

in prekaša druge, ker ne menja melodije svoje,

zapisal zdavnaj je že naš Prešeren.

Le kdo mu besedila piše,

ker poje tako lepo ubrano?

Za vse je sam, vse mu je naravno dano,

da virtuoz je zelene gozdne hiše!

Ne morem kosati se s slavcem,

čeprav se trudim, so moja besedila prazna,

največkrat žalostna, brez veselja kazna,

morda mi kdaj uspelo bo ob času pravem.

Življenje moje lepšajo mi vnuki,

pesmice o njih so tiste, nedolžno čiste.

Ko odrasli bodo in brali moje liste,

vem, da smeha polno bo, pa kakšna solza tudi.

O njih bom pisal še na rodni grudi,

dokler roka se mi ne utrudi,

in poslušal slavca iz hoste ob njegovi uri…

JANEZ VOVK