Januarja je padla odločitev. Enostavno se nisem mogla spoprijateljiti z mislijo, da se moja 15-letna lokostrelska pot končuje. Po sedmih letih sem se odločila, da vzamem stvari v svoje v roke in še enkrat poskusim ujeti svoje sanje. Ko sem leta 2000 prvič prijela lok, sem takoj vedela, da bova del poti prehodila skupaj, vendar se mi ni niti sanjalo, da bo prijateljstvo po toliko letih še vedno tako močno. Tako je lok leta 2000 postal moj zvesti spremljevalec, moj najboljši prijatelj in največji učitelj. Čeprav sem bila dolga leta članica slovenske reprezentance, sem se odločila, da bom v naslednjih letih naredila vse, da dosežem svoje sanje. V roku enega meseca sem kupila vso potrebno opremo, našla trenerja in začela s trdimi treningi. V avgustu sem odšla v Kolumbijo, kjer sem štiri tedne trdo trenirala, hkrati pa se tudi že pripravljala na 4. svetovni pokal. Treningi so bili res zelo naporni. Vstajanje ob 5. uri, fizični trening, do popoldneva mu je sledil še strelski. Po njem pa zasluženo kosilo, počitek, velikokrat je v popoldanskih urah sledil še drugi. Vendar mi ni bilo težko, saj sem vedela, zakaj treniram, poleg tega pa se zadovoljstva ob tem početju ne da opisati. Ni lahko, a je vredno. Lokostrelstvo je naložba, ki se obrestuje po nekaj letih, splača se počakati, čeprav je marsikdaj težko in si že na robu, ko bi vse najraje zabrisal po dolini. A ko oblečeš majico slovenskih barv, ti to samo še potrdi, da si na pravi poti.
V Kolumbiji se je med mojim bivanjem odvijal zadnji svetovni pokal letos. Konkurenca je bila izmed vseh štirih najmočnejša. Prvi dan tekmovanja smo odstrelili uradni trening, drugi dan pa so sledile kvalifikacije. To je bila zame ena izmed zelo močnih izkušenj, saj sem se do zadnje puščice trudila ohranjati konstanten rezultat, kajti na takšnem tekmovanju že trije krogi lahko pomenijo izgubo desetih mest. Zaključila sem brez napak in končala na 45. mestu. Naslednji dan pa so nas čakali dvoboji. Ko sem videla ime svoje nasprotnice, sem vedela, da bo dvoboj izredno težak. Nikoli se ne vdam vnaprej, zato sem se tudi tokrat borila do konca. Z rezultatom v dvoboju sem napredovala za 12 mest in končala na 33. mestu.
Svetovni pokal, popolnoma drugačen način dela, streljanje z najboljšimi, drugačno življenje nasploh so mi pokazali nov pogled na življenje in mi v marsikateri smeri odprli oči. Motivacija je na višku. Treningi se nadaljujejo tudi ob vrnitvi v Slovenijo. Naslednje leto se bo ženska ekipa borila za kvoto za nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janieru in naredila bom čisto vse, kar je v moji moči, da mi uspe, ne glede na to, čemu vse se bom morala odpovedati. Vem, kaj nameravam doseči, in prepričana sem, da je vse mogoče!
Vendar pa je poleg moje motivacije, pripravljenosti in dela tu še ključni člen, brez katerega mi nič od tega ne bi uspelo. To so ljudje, ki so trdno verjeli vame in mi v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala, tudi priskočili na pomoč. Iskrena in srčna zahvala gre Lokostrelskemu klubu Dolenjske Toplice, Občini Dolenjske Toplice, Zavarovalnici Triglav, Kii Motors, Sindikatu vzgoje in izobraževanja, podjetju Servis Vako, Strehci d.o.o., FS d.o.o., Eventusu, Europlakatu, Ellipse d.o.o., Zavarovalnici Tilii in vsem, ki ne želijo biti imenovani, a so mi na moji poti izkazali izjemno podporo.
BARBRA PIA KRIŽE
