Ustavi se pri mojem grobu,

slišim klic sošolca iz globine.

Spomni se, kako sva gazila sneg v Toplice,

se tresla in sušila na šolskem stolu.

Ustavi se pri mojem grobu,

kliče igralec z naš'ga odra.

Ej, kako publika je imela lica mokra

od smeha in aplavzov, ko smo stali ob zastoru!

Ustavi se pri mojem grobu,

se oglaša član nogometne klape,

s katerim smo se veselili vsake zmage

in se žalostili ob porazu na domačem polju.

Ustavi se pri mojem grobu,

roti me sodelavec iz tovarne naše.

Saj veš, stoli so šli na tuje za bogataše,

naše plače pa so bile vedno bolj na robu.

Ustavi se pri mojem grobu,

salutira sovojak mi iz bivše Juge.

Pasulj je bil dober, ob njem pozabili smo na poljube

iz pisem in kdaj odšli bomo k domu.

Ustavil sem se, prižgal vsem sveče.

Pritekle solze so, v očeh me peče …

JANEZ VOVK