Pogovarjava se ob 8. marcu. Kakšen je vaš odnos do tega praznika?

Moja prva asociacija ob tem prazniku so zvončki. In mami. To, kako je pomembno, da smo ženske povezane. Da se znamo postaviti zase ter živeti sebe in svoje sanje.

Se vam zdi pomemben ta praznik?

Ja. Emancipacija žensk še vedno ni udejanjena. Ženske še vedno nosimo večino v gospodinjstvu, še vedno smo manj plačane kot moški za isto delo. Če pogledamo na znanstveno področje; raziskovalk je v primerjavi z moškimi le ena petina, čeprav jih doktorira približno enako. Ravno danes sem na radiu poslušala intervju z eno izmed doktoric znanosti, ki gradi raziskovalno kariero. Mati treh otrok je povedala, da ima podporo moža, a da je na raziskovalni poti največja ovira sama sebi. Ta njen občutek skrbi za družino, biti mama. Tudi moja izkušnja je podobna. Dolgo nisem bila sposobna živeti sebe tudi v drugih vlogah.

Sami poklicno delujete na področju, ki mu očitajo feminizacijo. So zato pri vas bolj cenjeni moški? Sploh so?

Tudi na naši gimnaziji je manj moških. Veliko manj se jih odloča za ta poklic, saj so na ostalih področjih lahko bolje plačani. Ja, to je problem. Sploh če pogledamo vrtce in osnovne šole; pomembno je, da bi otroci imeli uravnoteženo ogledalo moškega in ženske. Obe energiji.

Smo ravno v obdobju, ko se osnovnošolci vpisujejo v srednjo šolo. Se vaši gimnaziji pozna upad?

Ne. Imamo zadovoljiv vpis, ki nam omogoča, da lahko pokrivamo vse načrtovane dejavnosti, da si jih lahko tudi privoščimo. En del sicer sofinancirajo starši, kot je recimo tuji učitelj angleščine, ostalo financira šola. Za zdaj torej vse načrte izpeljemo, bomo pa videli, kaj nam bodo prinesi načrtovani posegi v javne finance.

Če pogledava na daljši rok; pri nas šolstvo še velja za brezplačno. Kaj menite, kako bodo razmere, ki smo jim priča, vplivale na to?

Vprašanje. Odvisno je od vladajoče strukture; dokler bo ostajala na oblasti leva ali vsaj sredinsko leva opcija, potem ni razloga za bojazen, da šole ne bi ostale javno dobro. Po drugi strani so se v štirih letih vladanja desnice že pokazale ideje, da bi šole morale postati podjetja.

Slovenski šolski sistem je v zadnjem času deležen kar precej kritik. Kakšno je vaše mnenje?

Menim, da je naš sistem v primerjavi z drugimi zelo dober, kar potrjujejo tudi raziskave. Je eden izmed najbolj stabilnih v Evropski uniji. Ena od težav izobraževalnega sistema je ta, da je način izobraževanja, način preverjanja in ocenjevanja znanja, bolj naklonjen dekletom. Bolj nagrajuje pridnost. Vendar takšen je sistem. Na koncu dijaki opravljajo maturo in mimo tega ne gre. Druga težava, ki pa je morda še bolj pereča pa je ta, da je sistem prehodnosti naravnan tako, da podpira lažje poti. Sistem zaenkrat ne podpira znanja in dela, temveč lažjo pot in izigravanje sistema. Tu bi izpostavila predvsem prehod v visokošolski prostor.

Če bi želeli večje ravnotežje, bi bolj poudarjali raziskovalne dejavnosti?

Recimo. V zadnjih osmih letih so se učni načrti v gimnazijah spremenili in bolj poudarjajo razvoj kompetenc pri posamezniku. Razvoj veščin, osmih vseživljenjskih kompetenc: sporazumevanje v maternem jeziku, sporazumevanje v tujih jezikih, digitalno kompetenco, socialno kompetenco, naravoslovno kompetenco … Pri pouku torej naj bi razvijali  te kompetence, splošna matura pa še vedno preverja le znanje, ne pa tudi kompetenc.

Letos novomeška gimnazija obeležuje 270 let neprekinjenega delovanja. Kot nekdanjo gimnazijko in danes ravnateljico, kaj iz tega obdobja se vas je najbolj dotaknilo?

Eno je seveda sama ustanovitev, ko so se Novomeščani obrnili na cesarico Marijo Terezijo in jo prosili, da bi naklonila milost Novemu mestu ter šolala meščane in kmečko prebivalstvo. To je bil izredno pomemben moment; gimnazija je v letih, ki so sledila, bila dolgo časa edini center kulture, znanosti in umetnosti. Drugo, kar bi omenila, je ilegalna gimnazija, ki je delovala v času druge vojne. Decembra 1941 so nekateri dijaki protestno za minuto vstali v svojih razredih; ob špalirju italijanskih vojakov in psov so jih izključili. Že prej so Italijani odpustili nekaj profesorjev, ki so nato spomladi 1942 te izključene dijake poučevali na različnih lokacijah v Novem mestu.

Tudi sami ste bili torej gimnazijka. Kot dijakinji vam gotovo ni bilo vse všeč; ste kot ravnateljica te stvari spremenili?

Gimnazija danes je povsem nekaj drugega, kot je bila takrat. Zato, ker živimo v drugačnem svetu, pa tudi zato, ker je gimnazija povsem drugačna, kot je bila. Jaz sem jo obiskovala v času usmerjenega izobraževanja. Pa tudi stavba je prenovljena, je lep kulturni spomenik in s stavbo lahko lepo dihamo. Imamo veliko boljše pogoje, kot smo jih imeli. Danes seveda tudi gledam z drugimi očmi. Vsekakor mislim, da smo zelo dobra in prijazna šola.

Prijazna šola v okoliščinah, ki niso najbolj prijazne. Omenjajo celo novo krizo, ki naj bi se obetala. Se tega dijaki zavedajo?

Seveda situacija ne gre mimo njih, vendar zdi se mi, da vseeno pač živijo svojo mladost. Velika večina naših dijakov se zaveda, da je znanje vrednota, vedo, da je treba delati za znanje, da bodo imeli lepe ocene za znanje, da ni nič podarjenega. Gimnazijci so bili pravzaprav vedno taki.

So kakšne druge bistvene razlike med našo in generacijo naših otrok, ki jih vi opažate pri svojem delu?

Niti ne potrebujem tako daleč nazaj, že če pogledam deset, dvanajst let nazaj, generacijo Roka Bička, recimo. Dejansko so dijaki danes drugačni. Mislim, da smo jih mi naredili takšne; družba, starši, način, kako funkcioniramo. Mi vsi smo se spremenili v teh letih. Vse hitreje se vse odvija, veliko manj časa imamo drug za drugega, starši imamo morda tudi večja pričakovanja do otrok, veliko zahtevamo. Ne damo jim več možnosti, da bi bili sami s sabo. Ves čas morajo imeti neke dejavnosti, nimajo več minute, da bi jim bil dolgčas, da bi začutil potrebo. Na tak način vzgajamo nekakšne ptičke, ki odpirajo usta in čakajo, da bo nekaj padlo. Seveda je težava, ker se pričakuje isto tudi od šole.

Študirali ste socialno delo, nato tudi opravljali delo svetovalne delavke. Pogrešate to delo?

Ja, pogrešam ga. Tudi kot svetovalna delavka sem se ves čas izobraževala, zanimala me je psihoterapija. Ko je prišel trenutek odločitve, kam naprej, je ravno nastopila situacija z mojim pomočništvom ravnateljice. Spoznala sem, da bi morda na tem področju potrebovala nekoliko več znanja s področja vodenja. Posvetovala sem se z bratom Andrejem, ki me je razsvetlil, da vodenje vendarle je tudi psihoterapija. (smeh). Moram reči, da se z njim kar strinjam. (smeh)

Nosite službo domov? Jo živite?

Precej sem razmišljala o tem. Osebno drugače niti ne morem. Torej sem ali pa nisem. Ne morem nekaj zgolj opravljati. Ali sem temu pripadna sto odstotno, ali pa pač nisem. Seveda je to pogosto naporno, vendar ne glede na to se znam tudi odklopiti. Če se odločim, da imam kak dan zgolj zase, ga imam, ne premaknejo me niti elektronska sporočila. Resda se to redko zgodi, vendar se.

Veliko sva povedali o vašem profesionalnem življenju. Kaj pa Mojca zasebno? Ko ni ravnateljica?

Imam dve hčerki; starejša študira v Ljubljani, stara je toliko kot jaz, ko sem jo rodila, torej 22 let. Mlajša je stara 17 let, je gimnazijka 3. letnika. Skupaj se voziva v šolo, domov ne, ker največkrat obupa in gre na avtobus. Naveličana je čakanja, saj imam vedno še kaj za postoriti.

Če se navežem na drugi del vprašanja; osebno se ne doživljam kot ravnateljico in sem vedno znova presenečena, kakšen vpliv ima to dejstvo na ljudi. Če je le možno, molčim o tem, kaj počnem.

Odgovorna služba vendarle terja neko sproščanje, četudi pravite, da se je težko odklopiti …

Ja. Zelo veliko berem. Rada imam japonskega pisatelja Murakamija, v zadnjem času sem odkrila tudi turško pisateljico Elif Shafak. (premislek) Letos sem začela plesti. Zaradi bolezni sem bila primorana poseči po debeli volni in najdebelejših pletilkah. Ravno to zimo sem ugotovila, da pogrešam fizično ustvarjanje, da bi se osredotočila povsem na nekaj drugega. Razmišljam tudi, da bi ponovno začela delati Tai Ji, ki sem ga pred leti, tudi zaradi bolezni, opustila. Nekaj let sem plesala tudi argentinski tango. Super izkušnja! Poleg tega me lahko za pol leta, eno leto izredno napolnijo potovanja. Zadnje večje potovanje je bilo na Šri Lanko; zelo lepa izkušnja, ko sem lahko popolnoma odklopila. Potovanje vedno ustvari prostor miru, kamor sem se lahko vračam še vse leto.

Ko ste ravno omenili svojo bolezen …

Gre za revmatoidni artritis, ki se je razvil deset let po reaktivnem artritisu, ta pa je bil posledica okužbe s salmonelo. Naši zdravniki te povezave sicer niso potrdili, do tega sem prišla ob branju ameriških študij. Te dokazujejo, da se je zelo visokemu deležu ljudi, govorimo o 70 odstotkih, ki so imeli okužbo s salmonelo, kasneje razvil revmatoidni artritis.

Kako bolezen vpliva na vaše življenje?

Že sedem let prejemam biološka zdravila; težave so se bistveno zmanjšale. So dnevi, ko nastopi bolečina, vendar ne v tolikšni meri, da s tem ne bi mogla shajati. Seveda sem hitreje utrujena, ne morem biti fit, kot bi bila sicer. Če povsem laično povem; pri tej bolezni imunski sistem napada sklepe, kar povzroča hude bolečine in tudi deformacije sklepov. V najhujšem zagonu obolenja sem imela prizadete vse sklepe. Vendar bolezen sem sprejela, jo vzela v zakup in se naučila živeti z njo.

Na kaj ste najbolj ponosni v svojem življenju?

Na svoji hčerki.

Kaj bi za konec sporočili Topličanom?

Najbolj pomembno v življenju je, da se imamo. Da imamo drug drugega. Da smo povezani. Da imamo ljudi, na katere se lahko obrnemo, da skupaj delamo, naredimo stvari. To, kar vidim v Dolenjskih Toplicah v zadnjih letih, to povezovanje, to je potrebno razvijati in graditi.