Cilj pohoda v čudovitem sončnem dnevu je bila 1048 metrov visoka Mirna gora, najvišji vrh Bele krajine. Zbrali smo se na Grčicah, krenili po smučišču Bela, se ustavili ob kočevarskem obeležju, postavljenem leta 1930, v nekdanjem zaselku Gače iz 16. stoletja, se ozrli v dolino in prek travnikov, zasejanih z regratovimi cvetovi, zrli na našo Dolenjsko in še naprej do Alp, Snežnika, Kuma ... Prečili smo vrh smučišča in se po markirani gozdni poti mimo izvira studenca odpravili v prelepo dolino, na obrobju katere so ostanki kočevarske vasi Ponikve. Vidni so ostanki žage, stoletna drevesa, vodnjak, gozdna učna pot, pastirska pot. V bližini čebelarji vzrejajo čebele matice. Kmalu smo osvojili naš cilj, dom na Mirni gori, ob katerem so ostanki cerkvice sv. Frančiška Ksaverja, iz zvonika pa je nastal razgledni stolp. Pogled seže do Gorjancev, Kleka na Hrvaškem in na celotno Belo krajino. V bližini je zelo zanimiva stara bukev. Oskrbniki koče so nam odprli vrata in postregli z odlično gostinsko ponudbo, ki nam je zelo prijala. Del skupine je osvojil vrh Mirne gore in se po drugi poti vrnil na Gače, večina pa se nas je po markirani poti spustila do vznožja gore in se preko Škrilj vrnila na izhodišče. S številčno udeležbo (37) smo dokazali, da nismo le upokojenci, ki vrtnarimo, obdelujemo polja in vinograde, zidamo, smo varuške, pač pa se tudi radi družimo in hodimo po naših slovenskih gričkih in gorah, ki se jih ne naveličamo. Vsakič opazimo kaj novega, pa čeprav je to le en lep čudovit cvet ali pogled v dolino, ki očara in kliče nazaj.

ELICA PAVLIČ,

DU Dolenjske Toplice