Konec oktobra je praznoval svoj 90. rojstni dan naš domačin, pilot Ivan Fuks. Tudi tokrat smo se pri njem zbrali predstavniki občine, Rdečega križa, borcev za vrednote NOB in upokojencev. Ob dobri kapljici, ki jo Ivan še sam pridela, in prigrizku je čas ob klepetu kar prehitro mineval.

Ivan je pripovedoval o svojem očetu sedlarju pa mami, ki je bila babica v naših Toplicah. Veliko domačinov je spravila na svet in še vedno se je nekateri spominjamo, kako je s kolesom in na njem obešenim cekarjem hodila k porodnicam na teren. Ker ni bilo babic, je še po vojni delala do svojega 70. leta. Ivanov spomin je odtaval tudi v šolo v Toplicah. Učili so ga učitelji Gregorc, Resman in Krajgerjeva (Šobarjeva). Pravil je, da otroci takrat niso smeli za pusta v maškare. Ker on ni upošteval navodil, si je nadel masko in šel po Toplicah. Ustavil ga je učitelj Resman, mu dvignil masko in ga spoznal. Naslednji dan je bil v šoli kaznovan. Ivan je bil član Sokola in član igralske skupine. Star 14 let se je šel k stricu v Ljubljano učit za kleparja in vodovodnega inštalaterja. Pa je nastopila vojna in Ivan je odšel v partizane. Bil je borec Gorjanskega bataljona, sekretar SKOJ četrtega bataljona Gubčeve brigade in komisar čete za zvezo pri Glavnem štabu Slovenije. Ko je bil na skojevskem tečaju v Kočevskem rogu, so zaslišali brnenje letal in ravno nad njimi se je vnel boj med ameriškimi in nemškimi lovci. Eno od letal je bilo zadeto in se je začelo blago spuščati proti zemlji v smeri Kočevja. Tedaj se je v njem porodila ideja: »Tudi jaz moram postati pilot.« Želja se mu je izpolnila, ko je odšel v Rusijo v pilotsko šolo v Čkalov. Z njim je bil v pilotski šoli tudi Topličan France Šobar. Iz Rusije sta se oba uspešno vrnila s končano šolo za pilota.

Ivanovo delovno mesto je bilo v Cerkljah in Zagrebu. Letal je z jurišnimi letali IL 2. Večkrat je z letalom zaokrožil tudi nad Toplicami in Topličani smo ponosno zrli v nebo in modrovali: "To je pa Fuksov Ivan." Doživel in preživel je dve letalski nesreči.

Tako pripoveduje o drugi, ki se je zgodila julija 1958: »Poleteli smo z letališča Cerklje z nalogo bombardiranja in streljanja v okolico Bihača, kjer smo imeli poligon. Vse je potekalo normalno, a ob vračanju je po preletu Karlovca nekje nad jezerom Črna mlaka začel prekinjati motor letala. Pomislil sem na gorivo, a so mi že sporočili, da se za menoj vali dim. Izključil sem gorivo, da bi preprečil požar in se začel spuščati. Odločil sem se, da zasilno pristanem v nekoliko oddaljeni koruzi, saj so bili pod mano jezero in gozdovi. Pristajalnih koles nisem uporabil, ker bi se pri pristanku prevrnil. Z minimalno hitrostjo sem pristal v koruzi. Ko se je letalo ustavilo, je bilo že iz koruze. Tedaj sem 30 metrov pred sabo zagledal človeka s konjem. Ko sem ga ves začuden vprašal, zakaj se ni umaknil, mi je dejal, da je mislil, da bom ponovno poletel navzgor. O nesreči sem obvestil nadrejene in proti večeru so me prišli z avtom iskat. Vse skupaj se je srečno končalo.«

Oktobra pa ni samo Ivanov rojstni dan. Pred leti je oktobra, po smrti svoje žene, na pokopališču srečal Zalko. Povabila ga je na kostanj in iskrica ljubezni je pri obeh zagorela. Sedaj živita skupaj, večji del v Toplicah, nekaj zimskih mesecev pa v Ljubljani pri Ivanovi hčerki. »Vidiš, pa sem se zopet vrnil v naše Toplice.« Rad se udeležuje različnih dogodkov, proslav, srečanj in izletov v družbi s prijatelji, borci in upokojenci. Še vedno se aktivno udeležuje akcij Društva za ohranjanje partizanskih grobišč v Rogu. Še vozi avto in sam obdeluje svoj vinograd nad Koti pri Soteski. Ivan je vesel človek, vesel, da še živi in še lahko zapleše s svojo Zalko.

HELENA MIŠA KULOVEC, Krajevno združenje borcev za vrednote NOB