V rahlo meglenem jutru smo se odpeljali proti Cerkljam na Gorenjskem. Za pohod na Zvoh se je 12. 9. 2023 odločilo kar 54 pohodnikov DU Dobrova. Po rahlo poškodovani cesti od nedavnih neurij smo se pripeljali do spodnje postaje žičnice na Krvavec. Tu nas je pozdravila gospa Karmen, predstavnica RTC Krvavec, ki nam je kljub neobratovanju žičnice ob torkih omogočila, da smo se z njo lahko popeljali na Krvavec. Kar hitro smo bili zbrani pri zgornji postaji žičnice, kjer smo začeli naš pohod na Zvoh. Nekaj časa smo hodili po cesti, potem pa zavili na stezico in se začeli vzpenjati proti Domu na Krvavcu. Vedno bolj strmo je postajalo, posebno ker smo jo ubrali kar na »gliho navzgor«, kot pravijo Gorenjci. Malo zasopli pa tudi potni smo prispeli do Doma na Krvavcu. Tu smo se odžejali in si privoščili malico iz nahrbtnika. Ker je poleti dom zaprt, smo se posedli na rob terase in uživali na prijetnem soncu, ki je bilo že kar malo preveč močno za ta letni čas. Nadaljevanje poti nas je vodilo mimo največjega televizijskega odajnika v Sloveniji in naprej malo pod vrhom Krvavca (1853 m) proti najtežjemu delu današnje poti, vzponom na Zvoh. Nekaj pohodnikov se je odločilo, da na vrh ne gredo in da nas bodo počakali na križišču, od koder se bomo potem skupaj vračali. Večina pa je zagrizla v breg in po nekaj sto metrih prišla na vrh Zvoha (1971 m). Na vrhu smo bili bogato nagrajeni za naš trud. Razgled, ki se nam je ponudil na Kamniško-Savinjske Alpe in nazaj v dolino, je bil res lep. Slabo uro smo uživali na vrhu in se čudili delavcem, ki gradijo novo sedežnico, kaj vse so pripeljali na Zvoh. Bilo je opoldne, ko smo se začeli vračati proti Tihi dolini. Nismo izbirali poti, ampak smo jo ubrali kar po smučišču v dolino. Hoja po popašeni travi je bila prijetna, čeprav je bilo včasih malo strmo, nam je širina smučišča omogočala, da smo v prijetnem klepetu kmalu prišli v Tiho dolino, do Plaže Krvavec. Tu sta nas že čakali enolončnici z joto in ričetom, ugotovili pa smo tudi, da tako poceni piva že dolgo nismo pili. Pred nami je bila še slaba ura hoje, zato smo jo zopet, kar po smučišču, nadaljevali do brunarice Sonček, kjer sta nas že čakala prava pastirja z Krvavca, Marko in Franci. Ura druženja z njima je hitro minila. Izvedeli smo veliko o njihovem življenju, delu in obveznostih, ki jih imajo pastirji do svojih živali, pa tudi do narave. Oba sta poudarila, da počneta to dejavnost z veseljem, saj nadaljujeta več desetletno tradicijo svojih prednikov. Morali smo se posloviti, saj so nas že čakali žičničarji, ki so ponovno samo za nas zagnali žičnico in nas prepeljali v dolino, kjer nas je že čakal avtobus. Polni vtisov smo na poti domov trem pohodnicam zapeli, saj so pred kratkim praznovale rojstni dan. Seznanili pa smo se tudi z oktobrskim pohodom, ki bo na Stari vrh nad Škofjo Loko.  

Tekst in fotografija: Vinko Kuder