V letu 2020 je vsak prebivalec Slovenije zavrgel povprečno 68 kg hrane, v letu 2022 pa že 72 kg hrane. Največ odpadne hrane je nastalo v gospodinjstvih (47 %). V gostinstvu in strežbi hrane se je zavrglo 37 % vse odpadne hrane, v trgovini z živili 9 %, najmanj (7 %) pa se je zavrglo v dejavnostih proizvodnje hrane (SURS, 2023). Ker je zavržena hrana problem tudi na naši šoli, smo se učenke izbirnega predmeta okoljska vzgoja odločile, da ga raziščemo. Beležile smo količino zavržene hrane v šoli tako, da smo tehtale sode, kamor odvržemo vse, česar ne pojemo. Analizirale smo šolske jedilnike in ugotavljale, katere hrane zavržemo največ, in iskale tudi rešitve, kako bi količine odpadne hrane lahko zmanjšali.

Merjenje količine zavržene hrane in anketa o zavržkih hrane doma
Če primerjamo količino zavržene hrane na učenca med šolami v porečju Gradaščice, opazimo največji delež pri eni od ljubljanskih osnovnih šol. Naša šola je z 22 kg/učenca na drugem mestu. Stroški odvoza so med šolami različni. Največji so pri šoli, ki ima razdelilno kuhinjo in hkrati najmanjši delež odpadne hrane na učenca, kar je posledica tega, da v odpadni hrani ni neužitnih delov živil, ki nastanejo v kuhinji. 
Pregledale smo tudi jedilnike in poskušale najti razloge za občasno večje količine zavržene hrane. Ugotovile smo, da je večji odpad, ko so na jedilniku mlečna živila in enolončnice. Podale smo nekaj predlogov za zmanjšanje količine zavržene hrane v šoli, npr. manjše porcije kosila; sodelovanje učencev pri oblikovanju jedilnikov; alternativni zdrav obrok, na katerega bi se vnaprej naročili; manj začinjena hrana; manj namazov in mlečnih živil. Za ugotavljanje količine in razlogov za zavržke hrane v gospodinjstvih smo izvedle spletno anketo. Anketo je rešilo 126 prebivalcev občine Dobrova - Polhov Gradec. Pri anketi se je pokazalo, da je 80 % vprašanih zelo pozornih na količino zavržene hrane. Ker gre za podeželsko okolje, ni presenetljiv podatek, da 18 % vprašanim zavržena hrana ne predstavlja težave, saj jo pojedo živali. 2 % vprašanih ni pozornih na zavržke hrane.
94 % anketiranih na gospodinjstvo dnevno zavrže do 0,5 kg hrane, ostalih 6 % je navedlo odgovor 0,5 kg–1 kg. Večina vprašanih – 52 % – zavrženo hrano odlaga na kompost, pri 34 % vprašanih je bil zastopan odgovor, da jo pojedo živali. 8 % vprašanih zavrženo hrano odlaga v koš za biološke odpadke, 6 % pa v koš za mešane odpadke.
Glavni razlog za zavržke hrane je največkrat v tem, da ne uspejo skuhati pravšnje količine hrane. 18 % anketirancev meni, da so glavni razlog izbirčni otroci, 14 % anketirancev pa da hitenje pri pripravi obrokov. Vprašani zavržejo največ prilog, predvsem krompirja (45 % vprašanih), najmanj pa mesa in sladic. 70 % vprašanih več hrane zavrže med tednom kot ob koncu tedna. V prihodnje si želi zmanjšati količine zavržene hrane 91 % vprašanih, 6 % vprašanih tega ne želi, 3 % vprašanim pa je vseeno.
Anketirani menijo, da bi količino zavržene hrane lahko zmanjšali, če bi imeli čas skrbneje načrtovati obroke (44 % vprašanih je navedlo ta razlog) ter če bi bili popoldan doma (42 % odgovorov). 10 % anketirancev je navedlo druge razloge, npr. bolj skrbna poraba hrane, ki se je ne poje pri obroku; nekupovanje slabe /nagnite hrane; nezbirčnost vseh v gospodinjstvu; prenehanje prehranjevanja s sladkarijami.

Zavržena hrana v šolah naših babic in dedkov
Zgodbe o prehrani v šoli v časih naših dedkov in babic niti približno niso take kot dandanes. Rdeča nit vseh zgodb je pomanjkanje hrane v povojnem času, skromni šolski jedilniki, spoštovanje do hrane ter hvaležnost za hrano.

Zgodbe iz ljudskega izročila
Izpostavljamo nekaj pripovedi domačinov o pomenu kmetijstva v domači pokrajini in odnosu do hrane, ki smo jih poiskale v knjigi folklornih pripovedi Jaz sem višje kot Marija (Bokal, 2010).
»So pravili, da je bila v Setniku, menda leta 1818, taka huda lakota, da je kmet v Malem vrhu za en hlebec kruha in za eno čirfo mleka prodal bajto in nekaj sveta okoli. Čirfa je taka trebušasta prstena posoda z ročem na eni strani, včasih tudi na obeh straneh, in nosom za lažje izlivanje, držala pa je kake tri do štiri litre.«(Bokal, 2010, 140)
»Mama je vsak tedn vozila šnopc u Lublano, tud s kobilo je vozila. Še ene dve, tri brajevke so šle, že ob ene dveh ponoč so šle od doma. Čez Čeple so šle, to je ta prelaz, preval, zdej rečejo čez Peske. In je mogla čez mitnco u Šiško pelat. So se pa taku oblekle, u ene široke dolge kikle, de so nekak skrile tiste pletenke, de jim ni blo treba plačat. U Šišk pr Miklavc so se zbral, tam so dokupil pa še par litrov špirita, to so zalil z vodo in to je bil sadjeuc, k so ga za gostilne prodajal. S sadja, brina so kuhal šnopc, poznej pa tud s fig pa z mokovca tud. Ene dolge lojtre so nosil, de so pršl do tistih jagod na mokovcu. Kot en ribez so.« (Bokal, 2010, 217)
»Po drug svetovn vojn smo mi otroc poberal ličinke koloradskega hrošča in pa hrošče. Ličinke so odkupval na litre, hrošče pa po komadu. Zberou jih je pa Španov Vine, k je biu poverjenik al pa nekej u kmetijski zadrugi, de jih je on lohk odkupvou in nam je tud plačvou use te hrošče, kukr smo jih prnesl otroc.« (Bokal, 2010, 221)
»Krompir za saditev so začeli rezati že v februarju, zato da se je tiste kose, ki niso bili primerni za saditev, sproti porabilo. Kruh je mama spekla v peči iz doma pridelanega žita. Da je peka zdržala cel teden. ga otroci nismo smeli rezati sami. Potica, ponavadi orehova, se je pri nas spekla trikrat na leto in to za božič, veliko noč in ob žegnanju. Seveda tudi ta ni bila v samopostrežbi.« (Bokal, 2010, 227)
Z etičnega, ekološkega, socialnega in gospodarskega vidika je zmanjšanje količine odpadne hrane izziv tako za oblikovalce politike kot za gospodarske subjekte, potrošnike, znanstvenike in nevladne organizacije (Zmanjšanje odpadne hrane, 2024). Ob raziskovanju zavržene hrane smo se veliko naučile. Naše rezultate smo predstavile vsem učencem šole ob dnevu Zemlje. Odziv šol, pri katerih smo raziskale količino zavržene hrane je bil zelo pozitiven. Menimo, da so bili izračuni stroškov šol za odvoz bioloških odpadkov vzeti resno in verjamemo, da so/bodo šole spodbudili k ukrepanju. Upamo pa, da ne le zaradi stroškov. Vsak od nas pa naj najprej začne pri sebi.

Viri:
• Bokal, M. (ur.) (2010): Jaz sem višje kot Marija: folklorne pripovedi iz Polhovega Gradca, Dobrove, Horjula, Šentjošta, Črnega Vrha in okoliških krajev. Celje.
• SURS, 2023; https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/11387 (1. 10. 2023)
• Zmanjšanje odpadne hrane, 2024; https://www.gov.si/teme/zmanjsevanje-odpadne-hrane/ (15. 1. 2024)

Jasna Janša, Špela Kovač, Brina Tuulikki Brulc Sterle, Lara Jankovec, Tadeja Raztresen; OŠ Polhov Gradec
Mentorica: Barbara Trnovec