Sama tradicija pripravljanja adventnih vencev izhaja iz severnih dežel Evrope. Kristjani so ga začeli uvajati šele v prvi polovici tega stoletja. Vendar je ta tradicija še vedno živa. V župniji Polhov Gradec že nekaj let poteka skupinsko izdelovanje adventnega venca, kjer se zberejo otroci in odrasli ter skupaj z različnimi tehnikami (nizanje vejic, pritrjevanjem, lepljenje mahu, idr.), materiali (smreka, jelka, pušpan, mah) in ustvarjalnimi žilicami oblikujejo svojevrstne adventne vence. Končane izdelke blagoslovi župnik. Zatem pa vsak svojega odnese na svoj dom, kjer ti vnesejo že prvi duh bližajočih se praznikov.

O simboliki adventnega venca piše Jelka Koselj v enem od svojih člankov. Venec naj bi bil spleten iz zimzelenih vejic, ki so med seboj trdno povezane, vse pogostejši so tudi venci iz suhega cvetja, mahu ali česa podobnega. Simbolizirajo množico vernikov, ki so med seboj trdno povezani v pričakovanju Odrešenikovega prihoda. Zimzelene veje v tem času pomenijo, da krist­janova vera ostane živa. Venec, ki je neprekinjen, pomeni, da Bog, ki ga v adventu čakamo in za božič dočakamo, nima ne začetka ne konca, je večni in neskončni. Zimzelena barva je barva upanja, zimzelene rastline pa znamenje večnega življenja. Štiri sveče, pritrjene na adventni venec, imajo več sporočil. Lahko pomenijo štiri letne čase, saj se ti v adventu končujejo, obenem pa znova začnejo. Štiri sveče lahko simbolizirajo tudi štiri mejnike v človeški zgodovini: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in dovršenje. Najbližji pomen štirih sveč je, da nam označujejo štiri adventne nedelje. Prižigamo jih postopoma, vsako nedeljo po eno. S to rastjo luči nakazujemo, da je Jezus vsak teden bližje. Pričakovanje raste do vrhunca, ko se razcveti v svetlobi božične noči.

Nadja Prosen Verbič