V petek, 24. septembra, smo se ob 12. uri z avtobusom
odpravili na tridnevni tabor za nadarjene. Vožnja je bila seveda zabavna in
vesela in spoznala sem tudi nove prijateljice: Agato, Dominiko in Magdaleno.
Okoli 14. ure smo izstopili iz avtobusa in zagledali morje. Od parkirišča smo
se peš, s kovčki in torbami, podali na bližnji hribček, kjer je dom CŠOD
Breženka, kjer smo stanovali. Tam nas je pričakalo dobro kosilo. Po kosili sta
nas učiteljici Tjaša Prek in Vesna Muhič, naši spremljevalki, razdelili po
sobah. Večinoma smo bili skupaj po trije ali štirje. Sobe so bile fantastično
lepo urejene, vsaka je imela dva pograda, pisalno mizo ter lepo kopalnico.
Sledila je popoldanska aktivnost. Na sporedu smo imeli ogled Pirana. Peš smo se
spustili do obale in od tam po tlakovani potki ob obali nadaljevali pot proti
Piranu. Potka je bila sprva ravna, potem pa se je začela počasi dvigovati. Kar
naenkrat smo hodili ob ograji, na desni strani pa se je pod nami spuščal zelo
strm skalnat breg. Pogled nanj je bil fantastičen, čeprav se je komu od nas kar
malo zavrtelo. Ko smo prišli v Piran, nam je učiteljica Katja razkazala mesto.
Hodili smo med ozkimi ulicami, si ogledovali stari del mesta ter spoznavali
videz tamkajšnjih hiš. Bile so ozke ter visoke, saj je človek v tistem obdobju
lahko gradil v višino še in še, v širino pa ne, saj bi bil davek potem višji.
Hiše so imele strešne terase ter zunanja stopnišča, na oknih pa polkna.
Ogledali smo si Prvomajski trg, kjer je bila včasih zbiralnica pitne deževnice,
nato pa smo šli na Tartinijev trg, kjer smo imeli 40 minut prosto, kjer smo si
lahko kupili spominke, si privoščili sladoled ter se družili. Nato smo se
zbrali na klopcah in se vsi skupaj vrnili nazaj v dom. Po večerji smo se preoblekli
v športno opremo in se odpravili na igrišče. Dom Breženka ima plezalno steno,
na katero žal ne smeš brez prisotnosti športnega učitelja, košarkarsko igrišče
in mizo za namizni tenis. Večer je bil super. Tisti, ki jim je na koncu postalo
dolgčas, so lahko z učiteljico Vesno odšli na večerni sprehod do plaže. Nekaj
po 21. uri smo se začeli pripravljati na spanje in učiteljicam oddali telefone.
Uradno naj bi šli spat ob deseti uri, a se je to, vsaj v naši sobi »zavleklo«
tja do enajstih. Naslednje jutro je bilo bujenje ob pol osmih, čeprav smo bili
že vsi budni, in dobili smo nazaj telefone. Po zajtrku se je začela dopoldanska
aktivnost. Supanje. Zbrali smo se pred jedilnico in odšli do prostora, kjer so
imeli supe. Po dva in dva smo prijeli po en sup, vesla ter jopiče in se po
klancu navzdol odpravili do plaže. Tu smo se dogovorili, kje bomo supali, nato
pa smo se najprej punce pognale v vodo. V morju je bilo veliko rebrač, ki so
jim sošolke nadele ime Marko. Uro in pol smo supale in lovile rebrače (Marke),
nato pa smo jih spustile nazaj v vodo, se vrnile na obalo, kjer smo dobile
malico in se zamenjale s fanti. Bilo je noro kul. Sledile so različne igre na
plaži. Po kosilu in prostem času smo se spet peš odpravili do Pirana, od tam
naprej pa z ladjico, ki se v globino ugrezne samo 70 centimetrov, odpluli v
Sečoveljske soline. Spoznali smo, katere živali živijo v Sečovljah, si ogledali
razstavo o zgodovini pridobivanju soli, izvedeli več o samem postopku in se na
koncu še sprehodili čez soline. Poskusili smo tudi slano čokolado. Z ladjico
smo se odpeljali nazaj in v Piranu pojedli še en sladoled. Po večerji nas je
čakala večerna aktivnost – kviz. Bila so kar težka vprašanja, mi pa smo bili
razporejeni v štiri skupine. Seveda so zmagovalci dobili tudi nagrade,
zmagovalci so osvojili kar slušalke za telefon. Po tem smo lahko nekaj časa
preživeli še na igrišču ali pa se sprehodili do plaže. Naslednji dan smo že
malce težje vstali, v naši sobi smo na srečo spakirale večino stvari že
prejšnji večer, da je bilo jutro lahko bolj sproščeno. Po zajtrku smo z
učiteljico Katjo spoznavali morske živali na plaži, z učiteljico Simono pa
odkrivali raznolik svet rastlin, ki rastejo v obmorskem svetu.
Tabor mi je bil res všeč. Spoznala sem morsko obalo, Piran in soline v Sečovljah.
Slabo sem se na taboru počutila, ko so moje sostanovalke na telefonih igrale
isto igrico, jaz pa sem ležala na postelji in jih gledala. Kar pa se tiče
hrane, imam občutek, da je vse veliko bolj slano kot običajno, in sem
mišljenja, da ljudje tam pač živijo s soljo in je to del njihove vsakodnevne
prehrane.
Lija Koprivec, 6. b



