Oblačno jutro ni motilo razpoloženja v avtobusu. Najprej smo se na eni od kmetij z domačimi jabolki oskrbeli s tem za zimo nepogrešljivim sadežem. Skozi vas Stranice blizu Frankolovega pri Celju, kjer so bila drevesa prizorišče smrti 99 Slovencev in enega ubežnika, smo se peljali s tesnobnimi občutki. Urejenega parkirišča tam žal ni, zato smo pa upočasnili vožnjo. Sto Slovencev za enega Nemca je bila strašna računica tega krutega vojnega dejanja. V glavnem so bili zaporniki iz celjskih in drugih zaporov v okolici. Naprej proti Žičam smo se lovili z avtocesto, ki se je vila nad nami. Malokdaj imamo priložnost pogledati to prometno žilo od spodaj, masivni stebri, ogromni bloki in betonska ogrodja delujejo skoraj brezčasno.
Za Slovenskimi Konjicami smo se v zeleni dolini z imenom Dolina Janeza Krstnika ustavili ob nekdaj sloveči Žički kartuziji, ki je najstarejša v srednji Evropi. Ustanovljena je bila 1165 (v Sloveniji znano še delujočo pletersko kartuzijo je ustanovil celjski grof Herman II. 1403. leta). Žičko kartuzijo sta sestavljala dva samostana. V tem, ki je danes bolj znan, so živeli posvečeni menihi. V bližnjem Špitaliču pa so živeli samostanski bratje, laiki, ki so skrbeli za vsakdanje potrebe menihov, popotnike in bolnike. Od tod ime Špitalič, katerega koren »špetal« spominja na nekdanjo dejavnost. Od tega samostana je danes ostala samo cerkvica.
Ogled vinarskega podjetja Zlati grič z ogromno vinsko kletjo nas je preselil v sedanjost. Sedež je v dolini, od koder lahko opazujemo same lepo urejene vinograde. Klet ima poseben del, kjer pridelujejo mošt, in druge prostore, kjer pridelujejo vino. Na koncu skrbne predstavitve in ogleda nas je čakala še pokušnja v izredno akustičnem prostoru, kjer so zamaški odprtih penečih vin veselo leteli v zrak. Sprehod na konjiški grad je bil potem razumljiva dopolnitev izleta, večerja v eni bližnjih gostiln pa tudi. Drugo leto pa spet, tako kot letos; v Sloveniji je gotovo še veliko krajev, ki so vredni ogleda.
Milka Bokal




