Marca smo odšli v zasavsko hribovje. Pohod smo začeli v kraju Renče in skoraj dve uri hodili po strmem pobočju gozda. Po kratkem počitku pri vasici Ravne smo se povzpeli na vrh Ostrež, od koder je bil lep razgled vsenaokrog. Z vrha smo se spustili do cerkvice sv. Katarine in do čudežnega izvira. Voda tega izvira je po izročilu zdravilna za oči. Pot nas je vodila do vasice Prevog, kjer trikotno kužno znamenje kaže smeri treh gradov: Gamberk, Svibno in Bogenšperk. Pohod smo zaključili v vasici Polšnik, ki jo z vseh strani obdajo vrhovi s cerkvicami.

V aprilu pa smo se odpravili na skrajni rob zahodne Slovenije, v Goriška brda. Povzpeli smo se na najvišji vrh v Brdih, na Korado, razgledno goro nad reko Sočo. Na goro vodi več poti, mi pa smo jo ubrali po lahki poti skozi gozd in prek travnatih pašnikov. Z vrha smo imeli lep razgled na bližnje vrhove, kot so Golaki, Sabotin, Sv. Gora in Matajur, ter Staro goro nad Čedadom. Pogled v daljavo pa je ovirala rahla meglica in zastirala vrhove Julijcev in Dolomitov. Korada je bila v času bojev na soški fronti strateško pomemben vrh, danes pa zaradi svoje razgledne lege privablja številne pohodnike in planince. Iz Goriških brd smo odnesli lep spomin na zeleno gričevnato pokrajino s skrbno obdelanimi vinogradi in cvetočimi češnjami.

Želja, da bi šli na Učko, je med pohodniki zorela že dalj časa. Letošnji maj je bil po vremenu bolj podoben aprilu, zato smo s pohodom odlašali toliko časa, da se je vreme končno ustalilo. Prek mejnega prehoda Jelšane smo se pripeljali do Opatije in se po nekdanji stari cesti, ki je bila nekoč edina povezava med Opatijo in Pazinom, pripeljali do parkirišča Poklon. Od tod nas je gozdna stezica proti vrhu peljala skozi lep bukov gozd, ki nam je dajal odlično senco. Na vrhu se nam je odprl lep razgled vsenaokrog: proti notranjosti in po celotni Istri na eni strani ter na drugi na mesto in modrino Kvarnerskega zaliva z bližnjimi otoki Krk, Cres, Pag. K lepim vtisom s tega 1.400 m visokega vrha pogorja Učke, ki ga imenujejo Vojak, je svoje prispevalo tudi lepo sončno vreme.

Ne samo hoja in spoznavanje novih krajev, naši pohodi so prijetni tudi zaradi našega druženja.

Pohod k Sv. Ani nad Ribnico

Naših pohodov se vedno veselimo in jih komaj čakamo. Tokrat smo se pohodniki Društva upokojencev Dobrova odpravili k Sv. Ani nad Ribnico. Vreme nam je bilo naklonjeno. Napovedoval se je krasen, a vroč dan. V torek, 10. junija, smo se zbrali na Dobrovi in se z avtobusom odpravili proti Grosupljemu ter naprej, skozi Dobrepoljsko dolino do vasi Struge. V vasi Podtabor nam je prijazen domačin pokazal sliko poplavljene doline. V jesenskem času potoki večkrat narastejo, najbolj nevaren je potok Raščica. Leta 2010 je bilo tu pravo jezero. To pokrajino domačini imenujejo tudi Suha krajina. Od Podtabora smo začeli naš pohod proti Sv. Ani in pot se je strmo vzpenjala; hodili smo po gozdu, pa je bilo kljub temu kar vroče, zato smo večkrat počivali. Po dobrih dveh urah smo bili na vrhu Male gore. Šli smo še do sten Sv. Ane, od koder je prekrasen razgled na vso Dobrepoljsko dolino. Do koče pri cerkvici sv. Ane smo hodili še kakšne pol ure; tam nas je pričakal prijazen Ribničan in nam postregel s kavo, čajem ali pivom, pa tudi malica se je že prilegla. Gospod nam je odprl vrata cerkvice in nam povedal nekaj zanimivosti o njej. Še zapeli smo in se odpravili na točko, od koder se je tokrat odprl čudovit razgled na Ribniško dolino in Veliko goro, pod katero se nahaja romarska cerkev Nova Štifta. Pot nas je nato vodila v dolino in po slabih dveh urah smo prišli do koče pri Francetovi jami, kjer so nas lepo sprejeli in nam postregli s kosilom in pijačo. Ob prijetnem pogovoru je čas kar hitro minil in odpravili smo se do avtobusa. Vožnja prek Ribnice do Velikih Lašč in Turjaka je bila prijetna. Na Dobrovi smo se poslovili polni lepih vtisov in z željo, da gremo čim prej na naslednji pohod. Hvaležni smo našim vodičem, da nas vsak mesec popeljejo na tako lepe kraje naše Slovenije, kamor sami zagotovo ne bi šli nikoli.