V nedeljo, 23. 6. 2024, je bila v Šentjoštu pri Kapeli mučencev že 29. zapored spominska slovesnost v počastitev spomina na žrtve vojne in komunistične revolucije z naslovom Čas beži, spomin ostaja in živi! na kateri se je zbrala velika množica ljudi, ki so se prišli poklonit žrtvam.
Sveto mašo je daroval upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar.
Slavnostni govornik je bil prof. dr. Andrej Fink, ugledni pravnik, strokovnjak za mednarodne odnose, politolog, prevajalec, odvetnik in publicist, ki je med drugim dejal, da smo se zbrali na simbolnem kraju, da se poklonimo življenju in obsodimo krivično smrt. Da mrtvim od tu in iz vse Slovenije, ki ležijo v 750. evidentiranih množičnih grobiščih izkažemo čast in se jim zahvalimo za njihov zgled. Da počastimo spomin na vaške stražarje, domobrance in druge, ki so se bojevali za družino, domovino Slovenijo in krščansko omiko ter bili ob koncu vojne izdani in pomorjeni z roko, okuženo od tuje ideologije, ki je samo v maju 1945 umorila na tisoče lastnih ljudi. Naša država je eno samo pokopališče, naša zemlja nosi v sebi posmrtne ostanke deset tisočih, ki so bili žrtve iste revolucije. Šentjošt, kjer se je samoobramba pred revolucionarnim terorističnim nasiljem začela, je dokazal tudi drugim krajem, da je obramba lastnih domov in slovenskih vrednot mogoča. Branili so se pred nasiljem, ki se ni ustavljalo niti pred ženskami, otroki, starejšimi in nemočnimi. Nevarnost je bila  resnična in ne le ideološka.
Ob koncu je dr. Fink dejal, da so posledice tega terorja dolgoročne in segajo do danes. Naša zgodovina še vedno temelji na laži, ki pa se, čeprav počasi, vztrajno odstira. Država je dolžna raziskati vsa grozodejstva ter žrtvam nameniti spoštljiv pokop in jim vrniti dobro ime. Za dosego teh dejanj se moramo z vztrajnim pričevanjem in opominjanjem zavzemati vsi, kajti graditi na neresnici ni mogoče, pač pa le na resnici.
Predvajan je bil del tonskega posnetka pričevalca Miklavža Kavčiča iz Šentjošta, ki je ob koncu vojne izgubil pet bratov, očeta pa mu je po vojni ubila bomba. Ti kruti dogodki z vrsto vprašanj in neznank so se mu kot 13-letnemu dečku vtisnili v spomin za vse življenje. Kljub visoki starosti nanje še vedno ni dobil odgovorov.
Sledil je kulturni program, v katerem so sodelovali tudi otroci, ki so skozi igro prikazali takratno, pred vojno brezskrbno otroško življenje na vasi, v katerega pa sta začela počasi vstopati strah in slutnja težkih prihajajočih časov.
Odbor za podelitev Erlichovega priznanja z medaljo vsako leto podeljuje priznanje zaslužnim Slovenkam in Slovencem ter ustanovam in društvom, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na bogato slovensko zgodovino in so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom. Letošnji dobitnik je bil France Cukjati, ki ga odlikuje široka in poglobljena izobrazba s področja zgodovine, filozofije, psihologije, medicine in teologije. Ima izrazit značaj resnicoljubnosti, spravljivosti, prijaznosti in očetovske srčnosti. Letos zaključuje 2. mandat kot predsednik Zbora za republiko, njegove sodbe so blage in nikoli ne na škodo jasnosti in odločnosti. Leta 2018 je izšla njegova knjiga z naslovom Slovenske podobe zla, v kateri je močno izražen s totalitarizmom zaznamovan slovenski človek v 20. stoletju. Cukjati je publicist in že vrsto let dopisnik za revijo Zaveza. Njegovo razmišljanje o pomenu resnice nam sporoča, »… da totalitarni režim ustvari ozračje, v katerem ljudje ne morejo razlikovati med resnico in lažjo, med dejstvom in manipulacijo. Nobenega oprijemljivega sidrišča nimajo več, prepuščeni so poplavi laži, s tem pa tudi na milost in nemilost totalitarne oblasti. In ta oblast, naj bo formalna ali neformalna, je grajena na laži in ne bo padla, dokler ne bo padla laž.«
Priznanje mu je v imenu odbora izročil direktor Družine Tone Rode.
Ob prejemu je Cukjati dejal, da je izredno počaščen, da mu je bilo priznanje podeljeno v Šentjoštu, kar je obrazložil z občutki in opažanji, ko je pred 24 leti kot zdravnik prišel na Vrhniko in tudi po vaseh spremljal primere težko bolnih pacientov, ki sami niso mogli priti v ambulanto in so zato ostali v domači oskrbi. Po njihovi smrti je družine ponovno obiskal in zaznal, da so se domači spremenili in po smrti bolnika postali bolj umirjeni, manj zaletavi, bolj zreli … Nekaj tega je opazil tudi pri pacientkah iz Šentjošta. Ob prebiranju zgodovine tega kraja je ob podrobnostih uvidel, da je Šentjošt drugačen od drugih vasi in zato je še toliko bolj vesel, da mu je bilo priznanje izročeno prav tukaj.
Ob koncu slovesnosti je bila v imenu odbora za Kapelo mučencev izražena zahvala vsem, ki so  prireditev pripravili. Nato je sledilo povabilo k ogledu razstave akademskega slikarja Jošta Snoja v cerkvi sv. Jošta in voščilo k skorajšnjemu rojstnemu dnevu domovine Slovenije z besedami: »Bog te živi draga Slovenija, naj bo zdrava naša lepa domovina,« in prav s to pesmijo je domači mešani pevski zbor svečanost zaključil. Ob dobrotah, ki so jih domačini pripravili, se je nadaljevalo prijetno druženje.

Odbor za Kapelo mučencev