Misel na prihajajočo pomlad nas često navdaja z optimizmom. Najbrž zato, ker se tedaj prebuja narava, lepši in bolj sončni pa so tudi dnevi. Travniki in drevesa ozelenijo, cvetice pa nas razveselijo s cvetovi tisočerih barv in vzorcev. Pogled skozi okno je lepši in če je okolica prijetnejša, moramo biti boljše volje tudi mi.

No, bi morali biti. Če ne bi imeli težav v službi, družbi, državi in še kje. Življenje je danes često posejano s toliko problemi, da zlahka pozabimo na pozitivne dražljaje, ki nam jih prinaša pomladno prebujanje planeta.

Nis(m)o redki, ki ob tem pomladnem (ponovnem) začetku leta namesto zadovoljnega nasmeha pomislijo predvsem na to, da je leto spet naokoli. 'Kako čas beži' in 'Pa sem spet leto starejši' sta (pre)večkrat izraženi misli. Navdušenje nad pomladjo je šele v drugem planu.

Kakor koli. Včasih ni napak zamenjati zorni kot. Kajti, kar je za nekoga dobro, je za drugega (lahko) slabo. In obratno. Kakor je vroč poletni sončni dan za turista predpogoj za dober dopust, je poletna nevihta za poljedelce lahko pravo odrešenje. In kakor je dobro upravljanje z državo za tajkune prava mora, je slaba in neodločna vlada za kapitalske centre moči iz ozadja pravi raj na zemlji.  

Če torej ob prihodu pomladi ugotavljamo, da čas hitro mineva, posledično spoznavamo tudi to, da nič ni večno. In kaj ni to po svoje ohrabrujoče? Da niso večni ne slaba volja, ne sušno poletje, ne deževen april. In tudi slaba vlada ne.

Svet in čas se že dolga tisočletja obračata, le droben trenutek se tudi sami obračamo z njim. Kar je slabo, mine. Kar je dobro in prijetno, tudi mine, a hkrati ostane zapisano – v spominu. Tam, kjer se na koncu nabere tisoč prijetnih trenutkov, ki nam (so)ustvarjajo naš dan, in nam omogočajo, da ob pomladnem dnevu pomislimo predvsem na to, da je treba tudi današnji dan – maksimalno izkoristiti.