Covid,
covid, covid – smo skoraj pet mesecev poslušali po radiju, televiziji pa tudi v
pogovorih. Dobre štiri mesece je minilo, odkar smo 12. 10. 2021 opravili zadnji
pohod. Potem pa konec februarja 2022 vesela novica, da se ukrepi blažijo in da
so možna druženja pod določenimi pogoji. To je bila novica, ki smo jo mi, pohodniki, zelo težko pričakovali in zato je organizacija pohoda stekla takoj.
V lepem sončnem jutru 09. 3. 2022 smo se še zadnjič zbrali na mestu, s katerega
smo vrsto let odhajali na naše pohode. Sedaj pa smo bili obveščeni s strani
župana, da tega mesta v bodoče ne moremo več uporabljati. Zbralo se nas je 53
pohodnikov, veselih, da se zopet vidimo in da smo premagali covid in ostali
zdravi.
Po avtocesti smo se usmerili proti Kopru. Pred Koprom smo zavili proti
Ankaranu do Debelega rtiča, kjer se je začel naš pohod. Ko smo stopili iz
avtobusa in vdihnili primorski zrak, smo začutili, zakaj tako radi hodimo na
morje. Naša pot je potekala med vinogradi trt refoškega in malvazije. Vsi so
bili že lepo obrezani in trte pripravljene na pomlad. Naš cilj je bil Jurjev
hrib nad Debelim rtičem na zahodu Ankaranskega polotoka. Pot nas je vodila
mimo lepo urejenih vikendov, mimo največjega sklenjenega nasada oljk v slovenski
Istri, do izhodišča na pot po Ressljevem gaju. Ime je gaj dobil po svetovno
znanem češkem izumitelju ladijskega vijaka Jozefu Resslju, ki se je rodil 29. junija 1793 na Češkem očetu Nemcu in
materi Čehinji. V času, ko je služboval v Trstu, si je prizadeval za pogozditev
Krasa. Tako je prišlo tudi do pogozditve Jurjevega hriba, kjer je tudi sam
zasadil nekaj hrastov in potem spremljal njihovo rast. Ko je živel v
Kostanjevici ob reki Krki, je prvič preizkusil v reki ladijski vijak in ga je leta 1827 tudi
patetiral. Ressel je umrl leta 1857 v Ljubljani v starosti 64 let. Na Navju v
Ljubljani ima spominsko obeležje. Ladijski vijak je kasneje izpopolnil švedski
inženir John Ericsson.
Pot po gaju ni bila naporna, hodili smo mimo različnih drevesnih vrst, grmovin
in zelišč hrastovega gozda. Po urici hoje smo se ustavili na kmetiji Dolenc. Malica
je bila iz nahrbtnika, ampak sedeti poleg trt refoška in malvazije in ne okusiti
njihovega vina ni šlo. Da smo ga okusili, je poskrbela gospa Dolenc, saj imajo
na kmetiji veliko vinsko klet,
pridelujejo pa tudi deviško oljčno olje. Prijetno druženje smo počasi morali
zaključiti, saj nas je čakala še pot do avtobusa v Valdoltri. Tu smo morali, če
smo bili že tu, tudi do obale. Na obali, rahlo šumenje valov, prijeten maestralček
in toplo sonce kar niso dali, da bi se odločili za odhod. Vendar, ker se je
bližal čas za kosilo, smo naredili še eno skupinsko fotografijo in se odpravili
na avtobusno postajo, kjer nas je čakal avtobus. V Izoli v gostišču Jasna smo
pojedli kosilo in se rahlo utrujeni napotili proti domu. Ker je mesec dni kar
dolgo, smo se na poti domov dogovorili, da je naslednji pohod že čez dva tedna
22. 3. 2022 in to na Limbarsko goro nad Moravčami. Seveda pod pogojem, da bo to dopuščalo
vreme in nas zopet ne bo kaj presenetilo.
Tekst: Vinko Kuder, fotografije: Vinko Kuder



