Covid, covid, covid – smo skoraj pet mesecev poslušali po radiju, televiziji pa tudi v pogovorih. Dobre štiri mesece je minilo, odkar smo 12. 10. 2021 opravili zadnji pohod. Potem pa konec februarja 2022 vesela novica, da se ukrepi blažijo in da so možna druženja pod določenimi pogoji. To je bila novica, ki smo jo mi, pohodniki, zelo težko pričakovali in zato je organizacija pohoda stekla takoj.  
V lepem sončnem jutru 09. 3. 2022 smo se še zadnjič zbrali na mestu, s katerega smo vrsto let odhajali na naše pohode. Sedaj pa smo bili obveščeni s strani župana, da tega mesta v bodoče ne moremo več uporabljati. Zbralo se nas je 53 pohodnikov, veselih, da se zopet vidimo in da smo premagali covid in ostali zdravi.
Po avtocesti smo se usmerili proti Kopru. Pred Koprom smo zavili proti Ankaranu do Debelega rtiča, kjer se je začel naš pohod. Ko smo stopili iz avtobusa in vdihnili primorski zrak, smo začutili, zakaj tako radi hodimo na morje. Naša pot je potekala med vinogradi trt refoškega in malvazije. Vsi so bili že lepo obrezani in trte pripravljene na pomlad. Naš cilj je bil Jurjev hrib nad Debelim rtičem na zahodu Ankaranskega polotoka. Pot nas je vodila mimo lepo urejenih vikendov, mimo največjega sklenjenega nasada oljk v slovenski Istri, do izhodišča na pot po Ressljevem gaju. Ime je gaj dobil po svetovno znanem češkem izumitelju ladijskega vijaka Jozefu Resslju, ki se je rodil 29. junija 1793 na Češkem očetu Nemcu in materi Čehinji. V času, ko je služboval v Trstu, si je prizadeval za pogozditev Krasa. Tako je prišlo tudi do pogozditve Jurjevega hriba, kjer je tudi sam zasadil nekaj hrastov in potem spremljal njihovo rast. Ko je živel v Kostanjevici ob reki Krki, je prvič preizkusil v reki ladijski vijak in ga je leta 1827 tudi patetiral. Ressel je umrl leta 1857 v Ljubljani v starosti 64 let. Na Navju v Ljubljani ima spominsko obeležje. Ladijski vijak je kasneje izpopolnil švedski inženir John Ericsson.
Pot po gaju ni bila naporna, hodili smo mimo različnih drevesnih vrst, grmovin in zelišč hrastovega gozda. Po urici hoje smo se ustavili na kmetiji Dolenc. Malica je bila iz nahrbtnika, ampak sedeti poleg trt refoška in malvazije in ne okusiti njihovega vina ni šlo. Da smo ga okusili, je poskrbela gospa Dolenc, saj imajo na kmetiji veliko vinsko klet, pridelujejo pa tudi deviško oljčno olje. Prijetno druženje smo počasi morali zaključiti, saj nas je čakala še pot do avtobusa v Valdoltri. Tu smo morali, če smo bili že tu, tudi do obale. Na obali, rahlo šumenje valov, prijeten maestralček in toplo sonce kar niso dali, da bi se odločili za odhod. Vendar, ker se je bližal čas za kosilo, smo naredili še eno skupinsko fotografijo in se odpravili na avtobusno postajo, kjer nas je čakal avtobus. V Izoli v gostišču Jasna smo pojedli kosilo in se rahlo utrujeni napotili proti domu. Ker je mesec dni kar dolgo, smo se na poti domov dogovorili, da je naslednji pohod že čez dva tedna 22. 3. 2022 in to na Limbarsko goro nad Moravčami. Seveda pod pogojem, da bo to dopuščalo vreme in nas zopet ne bo kaj presenetilo.

Tekst: Vinko Kuder, fotografije: Vinko Kuder