Za reševanje te težave so tedaj ustanovili Metelkov inštitut (danes je naslednik Vodni inštitut) in pozneje Podjetje za urejanje hudournikov. Izvedli so kar nekaj projektov, ki so za tisti čas predstavljali zelo zahteven podvig – to so bile izgradnja Malega grabna, regulacija struge Gradaščice in Horjulke, izgradnja Curnovca, pa prodnih pregrad v zaledju Gradaščice itd. Vsi ti ukrepi so za določeno obdobje stanje izboljšali, vendar zaradi pomanjkljivega vzdrževanja ti objekti skozi čas izgubljajo svojo funkcionalnost. V zadnjih desetletjih se je stanje poslabšalo tudi zaradi pozidave poplavnih površin in izgradnje avtoceste, ki je na območju južno od Dolgega mostu zmanjšala (upočasnila) odtok vode proti Barju.
Problematiko poplav na JZ delu Ljubljane so v zadnjih letih (na projektni ravni) poskušali reševati z zadrževanjem poplavne vode v t. i. suhih zadrževalnikih Razori in Brezje, s povečanjem prevodnosti Gradaščice in Malega grabna ter predvideno izgradnjo razbremenilnika 6a od Dolgega mostu proti Barju. Predvsem zadrževalnik Razori (kot ključni objekt zaščite) se je zaradi neustrezne sestave tal izkazal za slabo oz. neprimerno rešitev. Zato je treba poiskati in proučiti druge možnosti protipoplavne zaščite.
Nekateri so razmišljali tudi o povečanju odtoka poplavne vode proti Savi, vendar bi s tem povečali poplavno ogroženost ob sotočju Save in Ljubljanice ter poslabšali hidrološke razmere dolvodno ob Savi (kar je z mednarodno konvencijo prepovedano).
Rešitev problema vidim predvsem v zadrževanju vode na poplavnem območju Barja. Če bi se voda, ki je bila predvidena za zadrževanje v zadrževalnikih Razori in Brezje, razlila na poplavni površini Barja, bi se tam gladina vode dvignila le za nekaj centimetrov. Poleg tega hudourne poplave Gradaščice in Horjulke ne sovpadajo z visokimi vodami Ljubljanice. Ljubljanica doseže največje pretoke z zamikom nekaj dni, v tem času pa največji val hudourne vode na Gradaščici in Horjulki že odteče.
Najprej bi bilo treba proučiti možnost zadrževanja Ljubljanice in Curnovca z zapornicami in nizkimi nasipi na Barju (nasipi, nižjimi od 1 m, ki bi jih lahko uporabili tudi kot poti) v času maksimalnih pretokov Gradaščice in Horjulke. S tem, ko bi zadrževali vodo Ljubljanice in Curnovca, bi na območju južno od Dolgega mostu ostalo več prostora za vodo Gradaščice in Malega grabna.
Kot drugo bi bilo treba proučiti možnost odtoka Horjulke na Barje ali v stranske doline ob Barju (s prekopom ali vodnim tunelom). Horjulska dolina je namreč po nadmorski višini do 30 m višja kot Barje. Podoben objekt je bil pred leti izdelan na območju Drtijščice (cca. 500 m dolg vodni tunel). Tak objekt bi bilo smiselno zgraditi tam, kjer se Horjulka najbolj približa Barju.
Kot tretje bi bilo treba za zaščito Polhograjske doline in zmanjšanje hudournega pretoka Gradaščice proučiti možnost odvodnjavanja Male vode pri naselju Ljubljanica proti Horjulski dolini (s cca. 1 km dolgim vodnim tunelom). V tem primeru bi bilo treba tudi strugo Horjulke prilagoditi za večje pretoke.
Gre za zahtevne projekte, ki so tehnično izvedljivi, treba pa jih je tudi strokovno obdelati. Vprašanje je, ali bi bili ljudje, ki živijo na tem območju, pripravljeni sprejeti take posege.
Dokler se ne razrešijo dileme glede omenjenih zamisli, pa mora biti stalna prednostna naloga vzdrževanje obstoječih objektov – praznjenje in saniranje prodnih pregrad (po možnosti postavitev novih), čiščenje strug, sanacije brežin, urejanje zaledja itd.
Narava nas uči, da so za ohranjanje določenega stanja potrebni stalna skrb, delo in stroški. Če pa je situacija prepuščena sama sebi, se skrbi, delo in stroški nakopičijo v bistveno večjih količinah in »udarijo« ob ekstremnih dogodkih.
Stanislav Vehar, univ. dipl. inž.
