"Dobro jutro, striček Janez!"

Hruševo, 4. julij – Če si človek nečesa močno želi, se mu uresniči, pravijo. Včasih pa mora na uresničitev čakati kar 70 let; tako je bilo z željo Janeza Zadnikarja, po domače Jožefovega Janeza s Hruševega.

Janez Zadnikar je človek vesele narave in vedrega duha, pa tudi besede mu gredo navadno gladko z jezika. Ob posebnih priložnostih pa besede in glas zatajijo tudi pri tako zgovornem človeku, kot je Janez. Presenečenje ob njegovem 70. rojstnem dnevu je bila priložnost, ko ga je marsikdo spoznal v luči, kot ga prej še ni videl – s solzami v očeh, zbeganega, zmedenega in redkobesednega. A to je trajalo le nekaj minut. Ko je slavljenec prišel k sebi in je dojel, kaj se dogaja na njegovem dvorišču, je zapel, zaplesal, zavriskal in se nasmehnil, tako kot to počne običajno.

Avsenike spremlja že od svojega 9 leta, torej več kot 60 let, od časa, ko so delovali kot Ansambel bratov Avsenik, in danes, ko je te nadomestil Ansambel Saša Avsenika. Bil je na mnogih njihovih koncertih po vseh koncih Slovenije. Skratka, spremlja jih na vsakem koraku in prav tako oni njega spremljajo na vsakem koraku – pri delu, v avtu, pa tudi sicer v življenju. Doma hrani več kot 25 njihovih originalnih plošč in novih zgoščenk, njihove melodije pa zna zapeti na pamet, tudi če ga kdo zbudi ponoči, ponosno pove. Harmonike sicer ne zna igrati, saj nekoč ni bilo denarja, da bi si jo kupil, je pa ljubezen do glasbe, harmonike in Avsenikovih viž vzbudil tudi v sinu, ki ne igra le harmonike, temveč kar nekaj inštrumentov. Poleg sina imata z ženo Eli še dve hčeri. Danes pa veliko časa in radosti delita z osmimi vnuki. Ob posebnih priložnostih se rada srečata tudi s prijatelji in širšo družino.

70. rojstni dan je ena izmed prelomnic, ki jo je Janez Zadnikar želel posebej počastiti, zato jo je skupaj s sorodniki in prijatelji proslavljal kar šest dni. Nič nenavadnega za tako aktivnega človeka, ki je kar 22 let prepeval v MePZ KUD Dolomiti, ti so mu večer prej prišli zapeti podoknico in proslavljali so vse do jutra, vrsto let je dejaven gasilec PGD Hruševo, zadnja leta je aktiven član društva upokojencev Dobrova, nekoč pa je bil igralec gledališke skupine KUD Dobrova. "Vsak si lahko želi takšno 70-letnico," je iskreno povedal in dodal: "Čisto vsak dan in vsako praznovanje je bilo nekaj posebnega, a dan, ko so mi na dvorišče prišli igrat Avseniki, bo ostal nepozaben in me bo spremljal vse življenje, ki mi je še dodeljeno." Tako drzna ideja se je ob razmišljanju o nakupu darila za strica Janeza prikradla Elinemu bratu Tomažu in njegovi ženi Mojci, zraven pa sta pristopila še dva brata Škof, Tone in Boštjan. Zavrteli so telefon in na veliko presenečenje so se s Sašem Avsenikom takoj dogovorili, čeprav ansambel do tedaj še ni igral na podobnih presenečenjih. Sredi belega dneva, točno na Janezov rojstni dan, so se v tajnosti zbrali nekateri sorodniki, prijatelji in sosedje. Izhodišče za voščilo in darilo je bilo besedilo Avsenikove Dobro jutro, striček Janez. Poleg uokvirjenega besedila te pesmi, pod katero so se pozneje podpisali člani ansambla, so mu izročili še jerbas dobrot. Presenečen nad nenapovedanim obiskom jih je slavljenec sprejel dobre volje. Ta pa se je še okrepila, ko so mu pesem pod oknom v živo zaigrali člani Ansambla Saša Avsenika. Nekaj časa je sicer trajalo, da je sedemdesetletnik verjel svojim očem in ušesom, potem pa je nasmejan do ušes zaplesal, zapel in zavriskal skupaj z njimi. Kar nekaj Avsenikovih se je tistega četrtka razlegalo po vsej vasi. Sin Primož je poskrbel, da bo dogodek za vedno zabeležen. Žena, ki je bila obveščena o poteku dogodka, pa je pridno in skrbno postregla zbrano množico. Tako je pesem "Na mnoga leta" lažje, glasneje in večkrat stekla z jezika. Dragi Janez, naj le velja.