Tokrat smo se odpeljali skozi Lučine v Gorenjo vas in čez Kladje do Cerkna. Po zviti, serpentinasti cesti nam je postanek prišel kar prav in tudi jutranja kava nam je zelo prijala. Potovanje smo nadaljevali po dolini do Tolmina. V tamkajšnjem muzeju smo se poučili o zgodovini tega zahodnega dela Slovenije od prazgodovine do danes, pa tudi o sakralni umetnosti. Ogledali smo si tudi gostujočo razstavo satiričnih kart, ki predstavljajo politično situacijo 1. svetovne vojne, kajti v bližini so potekale bitke na soški fronti. Mesto ima tudi spomenik, ki spominja na veliki kmečki punt. Preko Livških Raven smo dosegli pogorje Kolovrat  z nadmorsko višino 1115 m. V živo smo  si ogledali  muzej 1. svetovne vojne na prostem. Tu je potekala tretja obrambna črta italijanske vojske. Med sprehodom smo videli ohranjene strelske jarke, stopnišča, rove in kaverne. Človek skoraj ne more verjeti, kaj so vojaki naredili praktično le s krampom in lopato, koliko so pretrpeli, še posebej v zimskem času. Od tu se odpira čudovit razgled na italijansko in slovensko pokrajino, nekdanje bojišče soške fronte.

Sledil je spust do Idrskega in dalje do Kobarida. Dolina Soče je tudi dolina sira. V muzeju smo si ogledali razstavo Od planine do Planike. Mlekarna se pri proizvodnji opira na več sto let znano tradicijo in domače mleko iz bližine ter izdeluje kakovostne sire in mlečne izdelke. Na voljo so nam bili v njihovi trgovini. Po kratki predstavitvi mlekarne so nam pokazali še film, ne pa tudi postopkov predelave mleka. Razumljivo, saj je to hišna skrivnost dobrih izdelkov. Poklonili smo se še pesniku Simonu Gregorčiču, goriškemu slavčku. Na trgu v Kobaridu stoji njegov kip, delo Jakoba Savinška. Zapustili smo Kobarid in se podali čisto na zahod, proti slovensko-italijanski meji, po pobočju gorskih masivov, visoko nad dolino Nadiže smo prispeli v Breginj. Veliko smo že videli v zadnjih letih, v tem kotu pa še nismo bili. Po potresu leta 1976 je bila vas na novo zgrajena. Ostanki starega vaškega jedra so pravi muzej na prostem in biser beneškoslovenske arhitekture. Ogledali smo si iz kamenja zidane hiše z lesenimi ganki in stopnišči ter balkoni. Vstopili smo v cerkev, zgrajeno v celoti iz kamna. Prav tako je zgrajen tudi zvonik, ki je ločen od cerkvenega poslopja. Med Kobaridom in Breginjem je precej vasi, ki so bile včasih večje, po vojni pa so se ljudje odselili v iskanju boljšega kruha. Med temi vasmi je Sedlo. Med izletniki je bila tudi naša tovarišica, gospa Marija, prav iz te vasi. Povedala nam je pesem o svoji rojstni vasi.

VAS PO POTRESU

Tu je stala naša hiša, tam je živela naša teta, sama, dolga leta.

Kje so vse tiste "landrone", kjer smo se nekoč igrali, kjer smo se lahko skrivali …

Kdaj sem čutila tisto pesem: "Ni ne Pavle, ne Marije, ni ne Jaka, oštarije …" Kje so vsi?

Vas je nova, nespoznavna. Nekaj jih še tu živi, mnogi so odšli. "Oj, božime …"                                   

Dan v Posočju smo po dobri stari navadi sklenili z okusnim kosilom v kraju Idrsko. Potem pa smo se odpeljali proti Novi Gorici. Desnih in prav toliko levih ovinkov nam je bilo dovolj. Po široki cesti (avtocesti!) smo se zvečer vrnili domov.