Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
27°C
15°C
JUTRI
24°C
13°C
7402

»Sam ne moreš narediti nič.«

Viljem Kovačič se z iztekom leta poslavlja od vloge ravnatelja Osnovne šole Dobrova. V času, ki ga je preživel na Dobrovi, je šola preživela pravo preobrazbo. Kateri pa so tisti dogodki, ki so njegovo delo najbolj zaznamovali? Kdo je v zasebnem življenju? Kaj ga čaka v prihodnosti, po upokojitvi? Spoznajmo v spodnjem intervjuju, ki smo ga z njim opravili konec novembra.

Kdo je Viljem Kovačič poleg ravnatelja OŠ Dobrova? Kaj so vaša zanimanja, katere so tiste vrednote, ki vas zaznamujejo?

Prihajam iz kraja Loče v občini Slovenske Konjice. Sem predvsem športnik, tako v prostem času kot tudi po izobrazbi. Rad kolesarim, hodim v hribe, saj sem planinec že od svojega 11. leta, sem tudi planinski vodnik in trener košarke, nogometa ter učitelj plavanja, smučanja, planinski vodnik ... 35 let sem bil tudi predsednik PD Loče. Ponosen pa sem na dva najvišja vrhova, ki sem ju osvojil, to sta Mt. Blanc in Kilimanjaro. Imam tudi tri sedaj že odrasle otroke, ki vsak z veseljem opravljajo svoj poklic. Moje osebne vrednote pa so vrednote, ki jih že 20 let živimo tudi na OŠ Dobrova – znanje za ustvarjalnost, spoštovanje, poštenost, odgovornost in pripadnost.

Pravite, da vas navdušujejo hribi. Tudi kateri v naši občini?

Ja, večkrat sem že obiskal Grmado.

Že 20 let ste ravnatelj na OŠ Dobrova. Kakšna je bila vaša poklicna pot?

Sestavljena je iz dveh delov. Najprej sem 21 let poučeval šport na OŠ Loče, osnovni šoli, ki sem jo obiskoval tudi sam. Tam smo na področju športa dosegli veliko, sploh za tako majhno šolo. Na OŠ Loče sem bil 10 let tudi pomočnik ravnatelja. Nato pa sem 1. 1. 2002 postal ravnatelj na OŠ Dobrova. Od takrat se je nabralo kar celih 20 let.

Na katere dosežke ali spremembe na OŠ Dobrova v času, ko ste bili ravnatelj, ste najbolj ponosni?

Rad bi poudaril, da en človek sam ne more narediti nič. Torej brez podpore ljudi, učiteljev, lokalne skupnosti, društev, posameznikov v kraju, krajevne skupnosti, Občine in treh županov, s katerimi sem imel možnost sodelovati, se ne bi dalo narediti praktično ničesar. Skupaj pa smo naredili ogromno. In zato bi se rad zahvalil vsem. Ne vem, če je drobna beseda hvala dovolj, a res prihaja iz mojega srca.

Dosežkov je veliko. Na materialnem področju smo dogradili prizidek šoli, adaptirali stari del šole in adaptirali vrtec na Dobrovi in v Brezju. In potem se je leta 2007 prenehalo govoriti o ''zgornji'' in ''spodnji'' šoli – domačini dobro vedo, o čem govorim. Zgradili smo novo športno dvorano, novo dovozno cesto, prešli na eko ogrevanje stavb, uredili športna igrišča, igrala …

Veliko smo sodelovali s starši. 15 let smo poleg roditeljskih sestankov in govorilnih ur organizirali tudi neformalno druženje s starši, imenovanim Dnevi na Dobrovi, kjer smo se srečali učitelji, starši in učenci. Sodelovali smo tudi s šolami iz tujine v sklopu projektov Comenius in Erasmus+, organizirali več seminarjev skupaj z ZRSŠ in to na državni ravni, tekmovanja v znanju in športna tekmovanja.

Poseben ponos pa predstavljajo dosežki učencev: večkratni državni prvaki iz tekmovanj v znanju in športu; smo dobitniki dveh zlatih in šestih srebrnih priznanj za najbolj športno šolo v državi in tudi dobitniki največjega priznanja zastava športne šole, ki bo za vedno visela v športni dvorani zraven drugih zastav. Vsi smo ponosni na našo akrobatsko skupino Bobri. Ponosni smo na pomoč, ki smo jo nudili pri postavitvi glasbene šole Emila Adamiča na Dobrovi in Godbe Dobrova - Polhov Gradec. Res sem ponosen na sodelovanja z različnimi društvi v kraju, gasilskimi, športnimi, društvom kmečkih in podeželskih žena, ter na sodelovanje z lokalno skupnostjo.

Ponosen pa sem predvsem na naš kolektiv, ki smo ga zgradili v teh letih. Zaupamo si med seboj.

Šport je pomemben del OŠ Dobrova. Kako pa vidite njegovo prihodnost na OŠ Dobrova?

Pogoji za razvoj športa so na Dobrovi izredni, pa tudi potenciala je veliko med vsemi 440 učenci. Nato pa je vse le še stvar volje in organizacije. Tukaj na OŠ Dobrova smo v športu zelo uspešni, za kar so zaslužni tudi učitelji športa. Poskušali smo tudi razbiti stereotipe, da je en šport (nogomet) le za fante in drug (ples) le za punce. Ko smo učenkam npr. ponudili nogomet, je bil odziv izjemen.

Kaj je bilo vaše vodilo pri vodenju osnovne šole?

Popolnoma preprosto. Vedno sem si govoril, da sem v prvi vrsti samo učitelj, ki pač v določenem trenutku opravlja delo ravnatelja. Vsi smo enakovredni. Vem, da je v vsakem posamezniku nekaj dobrega in to sem poskušal najti pri kolegih, od hišnikov do čistilk, vzgojiteljic, učiteljev in drugih zaposlenih, ki jih je kar 88. Na kolektiv gledam kot na barko. Le skupaj lahko dobro vozimo v eno smer, če bi vsak veslal zase, pa bi se vrteli v krogu. Zelo pomembno je, da zaposleni zaupajo svojemu vodji in ta mora zaupati njim. Zelo podobna dinamika deluje tudi v hribih.

Imate kakšno zabavno zgodbo ali anekdoto iz časa vašega ravnateljevanja?

Seveda. Zgodilo se je, ko smo se družili z učitelji iz tujine. Spomnim se, da je moj prijatelj Pavlos, grški ravnatelj, obiskal našo osnovno šolo. Ko je bil z učitelji prvič pri nas na šoli, je bil šokiran! Šele ko smo mi obiskali osnovno šolo v Atenah, smo vedeli zakaj. Pavlos ni mogel verjeti, da je OŠ Dobrova javna šola. Govoril mi je, da je to moja »private school« oz. zasebna šola. Navdušen je bil tako nad prostori naše šole, kot tudi na samo organizacijo dela, ki je v Grčiji povsem drugačna.

Kaj je bil največji izziv, s katerim ste se spopadli? Mogoče šolanje na daljavo zaradi koronavirusa?

Sam niti ne govorim o izzivih. So pač zadeve, ki se ti kljub letom učiteljevanja, ravnateljevanja zgodijo. Samo zbežati ne smeš. S težavami se moraš spopasti, zaupati svoji ekipi in svojim odločitvam in potem kar nekako gre. Le sodelavci te ne smejo prevečkrat videti obupanega, pa čeprav je težko. A tudi ravnatelji smo samo ljudje.

Nekaj tednov vam je še ostalo na OŠ Dobrova. Kaj boste najbolj pogrešali po slovesu?

Je kar nekaj teh zadev. Od jutranje brezskrbne kave v zbornici do klepeta s kolegi in ekskurzij z učitelji. Predvsem pa bom pogrešal vsakodnevno druženje z učenci in dejavnosti, kot so šole v naravi, ko sem lahko spoznal tudi drugo plat učencev. Kar nekaj je zadev, ki bodo ostale z menoj.

Kaj pa vas čaka sedaj, po upokojitvi?

Najprej moram izpolniti svojo obljubo in takoj po novem letu kot učitelj smučanja spremljati učence 6. in 7. razreda v zimsko šolo v naravi. Potem pa res pride nekaj počitka in navajanje na to, da ni potrebno vsako jutro opraviti 110 kilometrov dolge vožnje iz Loč na Dobrovo. Bolj bom moral skrbeti tudi za svoje zdravje. Do sedaj sem od svojega telesa samo zahteval in mu nalagal naloge, zdaj pa bo potreben temeljit »servis« telesa. Če pa se me bo lotil nemir, da bi nekaj vendar še moral početi na tem svetu, pa bom iz mape potegnil svoj vpis v razvid športnih delavcev in se spet lotil dela. Najraje dela z mladimi v mojem kraju.


Gospod ravnatelj, najlepša hvala za vaš čas. V imenu vseh občanov, ki so vas imeli priložnost spoznati, z vami delati ali pa biti del vašega delovanja na OŠ Dobrova, se vam iskreno zahvaljujem za vse vaše delo.

 


L. O. 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi