Mesec, ki sledi novoletnemu praznovanju in se ga še oklepa zimski mraz, so naši predniki imenovali prosinec. Nihče več ne ve, ali zato, ker je to čas prošenj, da bi svetloba čim prej premagala temo in bi pridne roke ponovno napolnile kašče, ali zgolj v prošnji za dobro letino. Kot si v večnem ritmu sledijo meseci, razpeti med ugašanjem in rojevanjem, tako se tisočletna modrost naših prednikov preliva v današnji čas.

Le kdo od nas še nikoli ni izkusil obdobja suhih krav, kdo ni vsaj enkrat pomislil na prazno denarnico in tisti neprijetni občutek, ko se zdi, da gre vse lahko le še navzdol? Kot tudi vsi poznamo občutek, ko se vse zdi mogoče. In kot je življenje človeka razpeto med čas obilja in čas skrbi, tako je tudi v življenju naroda. Na vprašanje, kam drvi ta naš svet, težko spodbudno odgovorimo. Ko smo se po rojstvu lastne države o tem spraševali, se je zdelo vse skupaj preprosteje – nazaj v objem Evrope, ki so ji naši predniki nekoč že pripadali. A članstvo v Evropski skupnosti samo od sebe ni rešilo naših težav, nasprotno, gospodarski zlom jih je le še bolj razgalil. V desetletju od začetka finančne krize, ko nas skušajo na vsak način prepričati, da z državo ni nič narobe, je tistih, ki verjamejo, da se v Sloveniji cedita med in mleko, le peščica, saj vsi vemo, da nas čakajo le še višji davki in položnice. In prav oni, ki so med tem, ko nas je večina zategovala pasove, uživali, kot da se ni nič zgodilo, nam bodo v prihodnjih mesecih na vsa usta pridigali, da se nič ne da, da je vsakršen poskus zaman in da nam ne bo nikoli uspelo. No, tu so se pač zmotili. 

Mnogo suhih in debelih let so preživeli naši predniki, ko so sanjali o tem, da bi Slovenci končno postali gospodarji lastne usode. In če se nam danes kdaj zazdi, da so nam njihove sanje spolzele iz rok, ostalo pa je jadikovanje, pomešano s strahom pred prihodnostjo, se raje vprašajmo, kaj smo pripravljeni storiti za to, da bi Slovenija postala drugačna. Kot nam samostojnosti nihče ni podaril, tako tudi zdaj ne moremo pričakovati, da se bodo dobičkarji kar sami od sebe odrekli privilegijem. Država smo namreč mi, vsi tisti, ki nismo pripravljeni molče opazovati kraj in poniževanj, ki si želimo boljšega življenja, in ne oni, ki nas skušajo prepričati, da smo državljani zato, da plačujemo davke, pred nepravičnostjo in pohlepom pa naj si kar pokrijemo oči in zatisnemo ušesa. V volilnem letu si zato zapomnimo: nihče nam ne bo ukrojil dežele po naši meri, ne tisti, ki so jo zapustili in se odpravili na tuje gradit drug svet, ne tisti, ki so prišli k nam v želji po boljšem življenju, še najmanj pa peščica pohlepnežev, ki skrbi za to, da vse ostane enako. Zato ob začetku novega leta prosimo, da nam prinese boljšo in prijaznejšo Slovenijo za vse.

Špela Rotar, Glas za otroke in družine