Pomlad, čeprav z nekoliko mrzlim jutrom, je prebudila tudi pohodnike DU Dobrova. Zime postajajo manj zimske, pomladi pa bolj muhaste in seveda nepredvidljive. Tak je bil tudi 8. 4. 2025, ko smo se z avtobusom odpravili do Predmeje nad Ajdovščino. Jutro je bilo mrzlo in oblačno, toda sonce je kukalo med oblaki in nas sredi dopoldneva začelo prijetno greti. Vas Predmeja je nastala pred dobrimi 400 leti na robu Trnovskega gozda. Danes je to idilična vasica, obdana s prelepo pokrajino. Geografsko je vezana na Vipavsko dolino. Večina hiš je po planoti razpršenih med 800–1000 m nadmorske višine. 
Iz Predmeje smo se povzpeli po strmi poti do koče Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m n. v.). Koča je bila sicer zaprta, a smo se usedli in si pripravili obilno malico iz svojega nahrbtnika. Po polurnem počitku smo pot nadaljevali nad Malo goro do Kuclja (1237 m n. v.). Med potjo smo opazili, da se narava že prebuja. Prvi cvetovi trobentic, zvončkov, vijolic, mačic, oster vonj listov čemaža in seveda prijetno in glasno požvižgavanje ptic, so oznanjali pomlad. Iz zemlje so pokukali tudi prvi avriklji in na svojih dolgih pecljih razkazovali rumene glavice. 
Skoraj vsi smo dosegli vrh Kuclja, le peščica ga je raje občudovala od vznožja, ker je vzpon na pogled kar malo težak. Vrh nas je presenetil, saj smo imeli kot na dlani celotno Vipavsko dolino tja do morja. Pogled v dolino je pomenil odklop in uživali smo v slikoviti naravi. 
Potem je sledila pot s postanki nazaj do Predmeje, kjer nas je čakal avtobus in nas popeljal do koče Edmunda Čibeja (1861–1913) v Tihi dolini, ki je izhodiščna točka za obisk Malih Golakov (1495 m n. v.). E. Čibej je bil učitelj, ki je poučeval v vasicah Vipavske doline. Bil je izjemno sposoben človek. Prijateljeval je s Simonom Gregorčičem in Franom Erjavcem. V vas je »prinesel« prve smuči, ki jih je naročil v Oslu (Norveška). Domačega mizarja je navdušil, da jih je potem izdeloval za domačine in vaško otročad. 
V koči so nas pričakali nasmejani oskrbnik Branko in njegovi pomočniki, ki so se izkazali v pripravi okusne primorske hrane, kave, urejeni koči in postrežbi. 
Prehodili smo 16 km in se veseli in zadovoljni vrnili domov. Tudi tokrat je bilo tako, da so sončni žarki in veseli nasmejani prijatelji poskrbeli za pravljično vzdušje.

Vilma Snoj
Foto: Vinko Kuder