V zgodnjem toplem jutro v torek 9. 8. 2022 se nas je 48 pohodnikov DU Dobrova odpeljalo na pohod po Mariborskem Pohorju. Pot nas je vodila po avtocesti Ljubljana–Maribor vse do Hoč, kjer smo avtocesto zapustili in se usmerili na 18 km dolgo gorsko cesto proti Arehu na Pohorju. Pohorje je predalpsko hribovje, pretežno poraščeno z iglastim gozdom. Razteza se od Dravograda do Maribora v dolžini 50 km in širini do 20 km. Najvišji je na zahodnem delu Črni vrh 1543 m. Zanimivo je Ribniško - Lovrenško podolje, ki ga sestavljajo usedline nekdanjega Panonskega morja, Ribniško in Lovrenško jezero sta na tej nadmorski višini redek primer. Na severnem delu ob Pohorju teče reka Drava, v preteklosti so po njej splavarili les, danes pa je eden pomembnih virov za pridobivanje električne energije. Pohorje je bilo naseljeno že v keltskem in rimskem obdobju. Iz rimskih časov so znani ostanki kamnoloma v Bistriškem Vintgarju. Danes je Pohorje turistično zelo razvito, pozimi smučanje, poleti pohodništvo in z ureditvijo kolesarskih poti tudi kolesarjenje. Različni deli Pohorja so poimenovani po bližnjih krajih: Slovenjegraško, Žreško, Ribniško, Ruško, Hočko in Mariborsko. Naš cilj pohoda je bilo Mariborsko Pohorje od Ruške koče na Arehu, mimo Mariborske koče do Bellvia. Ker je avgust čas dopustov, smo se tudi pohodniki odločili, da današnji pohod opravimo bolj po dopustniško. Kljub vročini v dolini je pohod potekal v prijetnem, skoraj malo hladnem dopoldnevu, po lepi široki gozdni poti, pod krošnjami mogočnih dreves. V prijetnem vzdušju, ob klepetu smo kar kmalu prišli do križišča, kjer bi se morali usmeriti proti Mariborski koči. Glede na to, da je nad nami bilo  jasno nebo smo se odločili, da zavijemo po malo daljši poti proti razgledni točki Zvezdarna, od koder smo imeli lep razgled na velik del Avstrije, celo Glossglockner se je videl v daljavi.  Po kratkem postanku smo pot nadaljevali proti Mariborski koči in po slabe pol ure prispeli do koče. Tu smo si vzeli čas za počitek in malico. Pred nadaljevanjem našega pohoda, smo naredili še skupinsko fotografijo za spomin. Pot nas je vodila malo navkreber mimo mogočne debele bukve proti razglednemu stolpu. Žal se na stolp nismo mogli povzpeti, saj je dostop zaprt, verjetno zato, ker ga na vrhu krasijo novodobne telekumunikacijske antene. Nadaljevanje naše poti je potekal ob robu smučišča vse do Bellvia in zgornje postaje kabinske žičnice. Od tu je bil lep pogled na Dravsko polje in Maribor, drugo največje mesto v Sloveniji z okoli 100.000 prebivalci. S kabinsko žičnico smo se odpeljali v dolino, kjer nas je že čakal avtobus. Konec je bilo prijetnih temperatur zraka, ki smo jih bili deležni zgoraj na Pohorju, še sreča, da ima avtobus klimo in smo se lažje navadili na zopet visoko temperaturo tu v dolini. Vožnja ni trajala dolgo, saj smo kmalu prispeli pred obnovljeni grad v Rače. Na parkirišču nas je pričakala gospa Polona, s katero smo bili dogovorjeni, da nam razkaže grad in nas seznani z njegovo zgodovino. Gospa Polona nas je popeljala v degustacijski prostor gradu. Seznanila nas je, da zgodovina stavbe sega v prvo polovico 16. stoletja in da je grad primer ravninskega, otoškega ali vodnega gradu-dvorca, dodatno zavarovanega z visokim okopom. V nadaljevanju  nam je razložila, da se nahajamo na izvirnem prizorišču prvega slovenskega romana, v katerem Josip Jurčič opisuje zaroto proti avstrijskemu cesarju Leopoldu. Lastnik gradu Rače v tistem času, je bil grof Ivan Erazem Tattenbach, ki so ga zaradi načrtovane zarote obsodili in obglavili. Ogledali smo si še grajsko kapelo in Belo dvorano z enkratnimi freskami na stropu in lesenimi vrati, ki so v celoti ohranjena še iz tistih časov. Po ogledu gradu nas je na grajskem dvorišču pozdravil župan občine Rače-Fram, gospod Branko Ledinek. Vesel je bil naše odločitve, da smo si prišli ogledat obnovljeni grad, za kar ima največ zaslug prav on, ki je uspel v vseh letih obnove zagotoviti precejšnja evropska sredstva. Poudaril je, da so bistvo občine ljudje in njihov entuziazem za razvoj in urejenost kraja. Čeprav njihova občina predstavlja dva kraja, Rače in Fram in jih deli železniška proga Celje– Maribor, veliko pozornosti namenjajo lepoti, slikovitosti in skrbni urejenosti vasi med Planico in Gorico, ki se spogledujejo z ravnicami Dravskega polja na eni, ter gozdnatimi obronki Pohorja na drugi strani. Ker se je bližal konec našega obiska, je na prošnjo gospe Polone dovolil, da smo se lahko na ogled grajskega parka, čeprav cestne oznake to ne dovoljujejo, odpeljali kar z avtobusom. Po ogledu parka z velikimi ribniki smo zapustili Rače in se odpeljali proti Framu. Z avtobusom smo se zapeljali mimo Napoleonove hiše, ob potoku, kjer je v preteklosti stalo nekaj deset mlinov in žag in kjer še vedno obratuje mlin, s katerim meljejo moko na način, kot so jo mleli v preteklosti. Zapeljali smo se še mimo najstarejše oljarne, ki je še vedno v obratovanju in se počasi usmerili proti Gostišču Golob. Samo nekaj minut vožnje je bilo treba in že smo sedeli v prijetnem ambientu gostišča. Kot vedno smo tudi tokrat naš pohod zaključili v prijetnem vzdušju in dobri štajerski hrani.

Ko smo se proti osmi uri zvečer vračali proti domu, smo se dogovorili, da gremo na septemberski pohod na Sv. Petra nad Kočevjem.  

Vinko Kuder, fotografija Vinko Kuder