Pravo
poletno julijsko jutro je dvainpetdeset pohodnikov DU Dobrova pospremilo na
pohod po naši prelepi Notranjski. Tokrat se nam je pohodnikom pridružil tudi
dobrovški župnik g. Janez, saj je prav on preživljal svojo mladost v krajih, kamor smo bili namenjeni. Vožnja do Starega trga in naprej do Markovec, kjer je
bil naš prvi postanek. je hitro minila. V Markovcu sta nas pričakala gospa Mika
in njen mož Janez, dolgoletna učitelja v Starem trgu. Sedaj pa sta zadovoljna
upokojenca, ki svoj prosti čas posvečata urejanju vrta in idilične okolice
svojega doma, ki smo si jo tudi ogledali. Z zanimanjem smo prisluhnili g.
Janezu, ki nam je opisal življenje v preteklosti in sedajnosti v tem malo
odmaknjenem delu Slovenije. Sonce je postajalo vse močnejše, zato smo se po popiti
kavici in ogledu poslovili od naših gostiteljev in nadaljevali vožnjo do zaselka
Vrhnika. Tu se je pričel naš pohod na Zgornje Poljane. Pot, kjer kočevski
gozdovi prehajajo v snežniške, je potekala v senci bukev in smrek.Po dveh urah hoje mimo zaselka Dolenje
Poljane, vmes so bili tudi postanki za malico in pitje vode, smo prispeli na
cilj našega pohoda. Zgornje Poljane ležijo na višini 1065 m, vas naj bi nastala
v obdobju turških vpadov, arheološki ostanki pa pričajo o tem, da je bilo
območje poseljeno že v prazgodovini. Po kratkem oddihu pri »Turizem Jure« smo
odšli na ogled najpomembnejše znamenitosti zaselka, cerkvice sv. Andreja iz
16. st. Ker je bil z nami g. župnik, smo v cerkvici zapeli in se seznanili z
njeno zgodovino, ki nam jo je predstavil g. Jure. Svoje pa je dodal tudi g.
župnik, ki je kot mladenič sodeloval pri obnovi cerkvice sv. Andreja. Ker nas
je čakala še hoja nazaj v dolino, smo si nadeli nahrbtnike in nadaljevali naš
pohod. Na poti je bilo vroče, saj se je temperatura dvignila nad 30 stopinj.
Imeli pa smo srečo, da je cesta, po kateri smo se vračali, potekala večji del po
gozdu in nas vročina ni preveč utrudila. Po dobri uri hoje smo prispeli do
avtobusa, ki nas je odpeljal do gostišča Luka v Žimnice. Pivo, odojek in
sladica, s katero so nas postregli, so se po hoji v res vročem dnevu kar
prilegli. Vendar ves napor je bil hitro pozabljen, saj smo zopet preživeli lep
dan, srečali zelo prijazne ljudi in se seznanili z lepotami in zgodovino
krajev, ki jih, če nebi imeli organiziranih vsakomesečnih pohodov, sami verjetno
nebi nikoli obiskali.
Tekst in fotografija: Vinko Kuder



