Začetek naše hoje je bil na mejnem prehodu Škofije, kjer smo prečkali kolesarsko stezo Paranzane in nadaljevali pot do kamnoloma. Na gozdnatem območju, imenovano Kave, smo opazovali kamnolom peščenjaka. Nekoč so te bloke z volovskimi vpregami prevažali v miljsko pristanišče. Z njimi so gradili pomole in valobran v Trstu in tlakovali ulice in trge od Milj do Pirana. 
Nato smo pot nadaljevali po ozki, strmi gozdni poti do Kaštelirja, ki leži na najvišjem vrhu Ankaranskega polotoka. Samo naselje je bilo poseljeno že v zgodnji bronasti dobi, konec 3. tisočletja p. n. št. Prebivalci gradišč so bili že takrat povezani z morjem. Gradišča oziroma kaštelirje so postopoma opuščali, nekatera pa so ostala poseljena do danes – Piran, Rovinj.  Malicali in počivali smo nad vasjo Elerji, kjer so ostanki preurejeni v arheološki turistični park.
Pot smo nadaljevali do Elerjev, Fajtov, Božičev in Hrvatinov, kjer nas je čakal avtobus in nas zapeljal do naravnega rezervata Škocjanski zatok, ki je zadnji pričevalec otoške preteklosti mesta Koper. To je naše največje slovensko polslano mokrišče. Leži ob izlivu reke Rižane in Badaševice v morje. Krožna pot, ki smo jo prehodili, je dolga 2,2 km. Ima šest opazovališč in osrednjo opazovalnico s čudovitim pogledom po celotnem območju. Zatok je pravi raj za številne živalske in rastlinske vrste. Ta naravni biser moraš doživeti z vsemi čutili. Po rezervatu so nas vodile ga. Bojana Lipej in študentki, ki to delo opravljajo z veliko ljubeznijo in predanostjo. 
Hvala jim!                                                                                                     

Vilma Snoj
Fotografija: Vinko Kuder