Prireditev se je začela s slovensko himno – Prešernovo Zdravljico, saj se za tak praznik to tudi spodobi. Vendar se letos nismo posvetili samo Francetu Prešernu, našemu največjemu slovenskemu pesniku, ampak smo se dotaknili tudi 200. obletnice smrti Valentina Vodnika, slovenskega duhovnika, pesnika, prevajalca in jezikoslovca, ter 100. obletnice smrti Ivana Cankarja, našega največjega slovenskega pisatelja, ki smo jo obeleževali lani.

Kulturni program smo oblikovali  v treh delih. V prvem delu so nastopili naši najmlajši – predšolski otroci s plesom, na klaviaturah oz.  klavirju sta se predstavila Vid in Erik, Tinkara pa je zaigrala na flavto. S kitaro in petjem sta se trudili Katarinca in Nina, zapel pa je tudi otroški zborček z Martino. V drugem delu je s svojim božajočim glasom zapela Nastja, ki se ji je pridružila Gabrijela. Nina in Tanja sta zopet zapeli ob strunah svojih kitar, na koncu pa smo bili deležni še prvega nastopa mladinskega zbora, ki ga vodi  Gabrijela. V tretjem delu je dramska skupina pod mentorstvom Cirile čudovito, s polno domišljije uprizorila Prešernovo pesem LEPA VIDA. Slišali smo tudi glasove harmonik izpod spretnih prstov Bineta in Aleša ter čisto za konec še ubrane glasove  ŽPZ pod vodstvom Mihaele.

Ne smemo pozabiti, da sta Anja in Viktorija v vsakem delu z velikim občutkom brali dela naših velikih mož: pesmi Valentina Vodnika MOJ SPOMENIK in DRAMILO, pesem Franceta Prešerna  V SPOMIN VALENTINA VODNIKA ter odlomek iz Cankarjevega besedila KURENT. Ker so se kazalci na uri pomikali že proti pol deveti zvečer, je bil čas, da počasi zaključimo. Sledila je le še zahvala vsem nastopajočim za trud, staršem otrok, ki so jih skrbno vozili na vsake vaje, predvsem pa obiskovalcem, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano. Nastopati pred velikim občinstvom je nekaj čudovitega, dober občutek, ki nam daje še večjo motivacijo za naprej. Trudili se bomo, da bomo čim več prispevali h kulturi našega kraja in celotnega slovenskega naroda.

Katja