V nedeljo, 3. marca, smo se planinci Planinskega društva Blagajana namenili na Lašček. Jezikoslovci bi rekli, da beseda pomeni majhen laz. To je prikupno ime za 1071 metrov visok hrib odročne Banjške planote, zakraselega kraškega sveta nad Čepovansko dolino severno od Nove Gorice. Ko smo prišli v vas Lokovec, izhodišče izleta, nas je krajevni turistični vodič najprej vprašal: Ali je že kdo bil tukaj? Bližnji smo slišali vprašanje in smo seveda zanikali, vodja tokratnega izleta Rajko Škrlj, ki z ženo Jerco načrtuje izlete, pa je odgovoril: – Nobeden, saj vselej gremo tja, kamor še nobeden ni šel. Pa še res je! Toliko skritih kotičkov naše domovine smo že tako odkrili.

Banjška planota z Lokovcem je žalostna podoba tiste Slovenije, ki je bila v preteklosti gosto naseljena, danes pa na to spominjajo s kraškim kamnom zidane raztresene, opuščene hiše,  katerih bogato oblikovani portali kažejo na nekdanje imovite prebivalce. Portali so namreč odraz materialnega stanja – vrata so simbol prihoda in žal tudi odhoda človeškega bitja in žitja. In če njihova oblika kaže likovno dovršenost, je pomenljivo znamenje spoštljivega vrednotenja okolja in ustrezne samopodobe. Take portale smo opazovali ob poti. Ponekod  samo vrata z nekaj okolnega zidovja kažejo sled nekdanjega življenja. Domačini so se začeli odseljevati že po prvi svetovni vojni, ekonomska kriza pred drugo vojno in bližina rastočih mest po drugi pa je te kraje še dodatno opustošila. To je svet številnih globeli in vrtač, obdanih z mešanim primorskim gozdom; sem pa tja je na dnu še vidna sled obdelane skromne njivice. Pot je lepo markirana, velike skale ob njej ji dajejo vtis divje pokrajine. V skritih odvetrnih kotanjah so se še našle zaplate snega, v katerih je razigrana četica otrok tešila željo po zimskem veselju. A pomlad je že zbudila navadni volčin in zvončke, ki so na Laščku menda še posebej veliki. Potem jih  zamenjajo modrikasti prti spominčic, kot nam je pripovedoval za oživitev krajev zavzet domačin. In tu se nam je zasvetlikalo upanje. Toliko veselja nad svojim krajem in tako prizadevnost sta kazala dva domačina, pa naj je pogovor tekel o njihovem oglarstvu, kovaštvu, ki je na ogled v njihovem muzeju, trpljenju med prvo svetovno vojno zaradi bližine frontne črte, boju proti fašizmu po njej ali pa je velo iz ponosa, da je bil v njihovem kraju rojen eden od sedanjih slovenskih škofov. In ta pogovor je bil dolg. V njem smo slišali tudi o naklonjenosti bližnjih upravnih središč tej samoti, kar se pa tudi ne sliši redko. In ob številnih ruševinah, ki jih je gotovo več, se sem pa tja le sonči tudi kakšna obnovljena hiša, ki sicer zaživi v glavnem za konec tedna. Vse to se potem le strne v misel, da bodo ti kraji mogoče le obstali. Kljub »samo« štiriurni hoji se je pogovor tako razživel, da smo se vrnili domov ob mraku.
Milka Bokal