Ne vem sicer, česa me je bolj strah – tega, da je na vrhu države nekdo, ki se ne zna odločiti, ali nekdo, ki pleše po taktih svetovalnih PR-agencij … Kajti, neodločnega premierja, kakorkoli gledaš, so z njegovimi plusi in minusi izvolili državljani. Za štiri leta so mu dali v roke upravljanje države in če jih na koncu razočara, bodo naslednjič izbrali drugega. PR-»stricev iz ozadja«, ki so javnomnenjsko prenovili premierja, pa ni volil nihče. Nismo jih  niti izbrali, čeprav svetujejo – za naš denar. In ker jih nismo izvolili, jih ne moremo niti odstaviti. Oni pa lahko brez obveznosti in odgovornosti s pomočjo »prenovljenega« premierja izpolnjujejo predvsem – lastno agendo. 

Sicer pa je tudi ta »nova odločnost« predsednika vlade bolj zgodba za javnost kot realnost. Dokaz je nedavni spopad »velikanov SMC«, Cerarja in Brgleza. Cerar je zaradi javnega nasprotovanja sprejemanju zakona o tujcih Brglezu predlagal, naj razmisli o odstopu z mesta podpredsednika SMC. Hm, sem prav slišal? Brglez mu je nasprotoval v funkciji poslanca, »kazen« za to pa naj bi ga doletela v funkciji funkcionarja stranke? Približno tako, kot če bi trener nogometne reprezentance neposlušnemu centralnemu napadalcu disciplinsko prepovedal nastopati za njegov domači klub, medtem ko bi ga še naprej puščal v igri reprezentance, celo na mestu njenega kapetana.  Če je Brglez Cerarja razjezil v funkciji predsednika parlamenta, potem bi mu kvečjemu lahko predlagal, naj razmisli o tem, ali se ob takšnem nasprotovanju še čuti poklicanega voditi državni zbor, ne pa da spor iz parlamentarnega dela seli na strankarski parket. 

Sicer pa, po mojem mnenju smo edina država v Evropski uniji, kjer predsednik največje vladne stranke svojemu strankarskemu podpredsedniku predlaga – pozor, predlaga, naj razmisli o odstopu z mesta podpredsednika. Predsednik stranke pravzaprav prosi svojega podpredsednika, naj se umakne, in na ta način v javnosti pomaga ustvarjati videz njegove nove odločnosti ... No, v državah z razvito strankarsko demokracijo so mesta podpredsednikov strank namenjena tistim posameznikom, ki jim predsednik stranke najbolj zaupa. Če in ko izgubijo njegovo zaupanje, je naslednji dan na njihovem mestu novi podpredsednik. Brez prošenj, pobud za razmislek ali česa podobnega.  Če je po enem mesecu kljub nezaupanju podpredsednik stranke še vedno isti: je torej to znak odločnosti ali raje – neodločnosti? Kako že pravimo Slovenci? Volk dlako menja, nravi nikoli. Najbrž ne velja samo za volkove ...