Pravo poletno julijsko jutro je dvainpetdeset pohodnikov DU Dobrova pospremilo na pohod po naši prelepi Notranjski. Tokrat se nam je pohodnikom pridružil tudi dobrovški župnik g. Janez, saj je prav on preživljal svojo mladost v krajih,         kamor smo bili namenjeni. Vožnja do Starega trga in naprej do Markovec, kjer je bil naš prvi postanek. je hitro minila. V Markovcu sta nas pričakala gospa Mika in njen mož Janez, dolgoletna učitelja v Starem trgu. Sedaj pa sta zadovoljna upokojenca, ki svoj prosti čas posvečata urejanju vrta in idilične okolice svojega doma, ki smo si jo tudi ogledali. Z zanimanjem smo prisluhnili g. Janezu, ki nam je opisal življenje v preteklosti in sedajnosti v tem malo odmaknjenem delu Slovenije. Sonce je postajalo vse močnejše, zato smo se po popiti kavici in ogledu poslovili od naših gostiteljev in nadaljevali vožnjo do zaselka Vrhnika. Tu se je pričel naš pohod na Zgornje Poljane. Pot, kjer kočevski gozdovi prehajajo v snežniške, je potekala v senci bukev in smrek.Po dveh urah hoje mimo zaselka Dolenje Poljane, vmes so bili tudi postanki za malico in pitje vode, smo prispeli na cilj našega pohoda. Zgornje Poljane ležijo na višini 1065 m, vas naj bi nastala v obdobju turških vpadov, arheološki ostanki pa pričajo o tem, da je bilo območje poseljeno že v prazgodovini. Po kratkem oddihu pri »Turizem Jure« smo odšli na ogled najpomembnejše znamenitosti zaselka, cerkvice sv. Andreja iz 16. st. Ker je bil z nami g. župnik, smo v cerkvici zapeli in se seznanili z njeno zgodovino, ki nam jo je predstavil g. Jure. Svoje pa je dodal tudi g. župnik, ki je kot mladenič sodeloval pri obnovi cerkvice sv. Andreja. Ker nas je čakala še hoja nazaj v dolino, smo si nadeli nahrbtnike in nadaljevali naš pohod. Na poti je bilo vroče, saj se je temperatura dvignila nad 30 stopinj. Imeli pa smo srečo, da je cesta, po kateri smo se vračali, potekala večji del po gozdu in nas vročina ni preveč utrudila. Po dobri uri hoje smo prispeli do avtobusa, ki nas je odpeljal do gostišča Luka v Žimnice. Pivo, odojek in sladica, s katero so nas postregli, so se po hoji v res vročem dnevu kar prilegli. Vendar ves napor je bil hitro pozabljen, saj smo zopet preživeli lep dan, srečali zelo prijazne ljudi in se seznanili z lepotami in zgodovino krajev, ki jih, če nebi imeli organiziranih vsakomesečnih pohodov, sami verjetno nebi nikoli obiskali.

Tekst in fotografija:  Vinko Kuder