Pohodniki DU Dobrova smo se na junijski pohod odpravili na Štajersko, na obrobje Haloz. Odpeljali smo se proti Rogaški Slatini, do Rogatca in pri gostišču Pod Goro pričeli naš pohod. Da tu živijo prijazni ljudje, smo občutili že preden smo si nadeli nahrbtnike in se odpravili na pohod na Donačko Goro, saj smo bili v gostišču Pod Goro od gospe Nataše deležni prijaznega sprejema z dobrodošlico. Kar ostali bi tukaj, a lep poletni dan nas je opominjal, da ga moramo izkoristiti in si ogledati še ostale lepote teh krajev. Nadeli smo si nahrbtnike in se odpravili proti gori. Prvi postanek, ki je bil tudi postanek za malico, smo naredili pri Rudijevem domu na 589 m. Po polurnem počitku smo se po nezahtevni poti podali na vrh gore.
Donačka Gora, imenovana tudi Rogaška gora ali v preteklosti tudi Rogač, je ime verjetno dobila po oblik gore, saj kaže iz zahodne strani obliko roga z tremi vrhovi. Kasnejše ime Donačka Gora je dobila po cerkvi sv. Donata, ki stoji na južnem obrobju gore. Gora je visoka 882 m in predstavlja zadnji vrh Karavank v Sloveniji. Do srednjega vrha, ki je najvišji, vodi lepa pot, ki jo je že v letu 1853 uredil Dunajčan dr. Ernest Froelich, da je lahko zdraviliške goste iz Rogaške Slatine vodil na lepo razgledno točko, ki se ponuja iz srednjega vrha gore. Ta pot je bila prva urejena in označena planinska pot v Sloveniji. Malo pod vrhom je v spomin na ta dogodek postavljeno spominsko obeležje. Po tej poti, ki poteka skozi bukov pragozd, smo hodili tudi mi.
Donačka Gora – Rogač ima bogato zgodovino. Na njej so sledi naselbine veliko pred našim štetjem. Tu so najdeni ostanki iz mlajše kamene dobe. Ostanki težko dostopne naselbine so pričevalec nemirnih časov, ki so jih povzročali plemenski pohodi in selitve ljudstev od začetka pozne bronaste dobe do konca srednjega veka. Za časa Rimljanov je tam, kjer danes na srednjem vrhu stoji križ, stal tempelj sonca. V času turških vdorov so na vrhu zgradili stražarnico, s katere so z ognjem in topovi obveščali o prihajajoči nevarnosti Turkov. Na vrhu je bila tudi lesena cerkvica sv. Donata, zgrajena naj bi bila že leta 1471, ta cerkvica je leta 1741 pogorela, ko je vanjo udarila strela in je pri tem umrlo 59 vernikov. Legenda pravi, da so se zvonovi ob požaru skotalili po južnem bregu gore v dolino in tam, kjer so se ustavili, so zgradili novo cerkev sv. Donata, ki še danes stoji.
Gora je na grebenu zgrajena iz apnencev in kremenovih peščenjakov, podnožje pa sestavljajo mehke terciarne kamenine, pretežno lapor. V podnožju gore se nahaja okoli 40 opuščenih kamnolomov kremenovega peščenjaka, ki so ga v preteklih stoletjih uporabljali za gradnjo hiš, kapel, izdelovanje kipov in izdelavo brusov. Ob koncu 19. stoletja je na gori vzniknila kamnoseška dejavnost. Ročne žrmlje z Rogača so zaradi izredne kakovosti slovele po celem Balkanu.
Gora je res nekaj posebnega, hodili smo v senci bukovega gozda, ki je od 1965 zavarovan kot pragozd in po dobri uri hoje prispeli na vrh gore. Vsi smo zmogli in naš trud je bil poplačan z lepim razgledom. Kar nekaj časa smo ostali na vrhu, naredile skupinsko fotografijo za spomin in se počasi po isti poti odpravili nazaj v dolino. Zopet smo pri Rudijevem domu naredili kratek postanek, potem pa nadaljevali pot do gostišča Pod goro. Tu nas je že čakalo kosilo, ki so nam ga postregli kar domači otroci. Najmlajši, ki hodi v šesti razred osnovne šole, nam je kosilo polepšal s petjem in igranjem na harmoniko, pa tudi sestrica in starejši brat sta se mu pridružila.
Vsega lepega in veselega je enkrat konec, tako je bilo tudi za nas 53 pohodnikov, da smo se morali veseli in zadovoljni posloviti od prijaznih Haložanov in se odpraviti nazaj domov.

Tekst in fotografija: Vinko Kuder