Potem smo se ustavili v rojstnem kraju izumitelja Janeza Puha v Sakušaku v Slovenskih goricah. Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. Pozneje je njegovo pozornost pritegnila iznajdba motornih vozil. Obiskal je Dimlerja in Benza ter preštudiral njune motorje, ker je hotel z njimi opremiti svoja kolesa. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h. Vzporedno s proizvodnjo motociklov se je Puh začel ukvarjati z razvojem avtomobila in kmalu je s svojimi vozili oskrboval tudi avstrijski dvor. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med 1. svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov. Puhova tovarna je na vrhuncu proizvodnje leta 1912 izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov, kar je bilo za tiste čase razmeroma veliko. Puh je umrl tik pred začetkom 1. svetovne vojne, njegova tovarna pa je tudi po njej izdelovala avtomobile, motocikle in kolesa v Gradcu.
Sledila je vožnja v gručasto naselje Velika Nedelja z lepo obnovljenim gradom in cerkvijo. Grad je bil prvič omenjen leta 1312. Ogledali smo si etnološko zbirko in razstavo Velika Nedelja skozi stoletja. Moram pa omeniti posebno skrb ljudi za njihove kapelice. Videti jih je mogoče po vsej pokrajini, so pa značilne za to področje. Vsaka ima na vrhu mali zvonik. S tem smo zaključili kulturni del in se odpravili na bližnjo domačijo Ozmec na martinovanje. Okrepčali smo se z okusno hrano in pijačo, ogledali smo si njihov mizarski muzej in nakupili dobrote lokalnih pridelovalcev, od bučnega olja, medu, vina do sokov. Ker pa mi nismo kar tako, smo imeli s seboj harmonikarja, gospoda Franca Trobca (mimogrede: on je ustanovitelj Jurčkov!), ki je zaigral nekaj veselih melodij.
Toliko za letos. Imeli smo štiri izlete, skupno pa pod mojim vodstvom od leta 2012 že kar zavidljivih 39. Na koncu se želim vsem izletnikom prisrčno zahvaliti za udeležbo in zelo prijetno druženje. Verjamem, da se bo to naše druženje nadaljevalo tudi v prihodnjem 2020. letu. Izmislite si in predlagajte, kam naj se podamo, saj več ljudi zagotovo več ve. Škoda bi bilo opustiti to lepo navado. Vsak čas bodo prišli trije dobri možje. Lepo praznujte! Vsem želim obilo zdravja in lepih dni!
Lado Nartnik
