Izlet v neznano Planinskega društva Blagajana Polhov Gradec je bil tudi letos zastavljen z nekaj zagonetnimi vprašanji. Še nekoliko zaspani planinci nismo bili uspešni pri ugibanju kraja, kjer se stekata dve slovenski reki, kjer so neke podzemeljske votline, podobne rovom, in kjer je mogoče za mastne denarce najeti sobo, malemu človeku nedosegljivo. Predsednik društva Stane Dvanajščak, ki je ob pomoči žene Marice organiziral izlet, je moral z jasno besedo sam na dan. Ogledali si bomo Brežice, kjer se stekata Sava in Krka, šli bomo v repnice, podzemeljske shrambe za poljske pridelke in vino, na Otočcu pa je mogoče za velike vsote prebiti kakšen dan na lepšem.
V Brežicah je bil ogled vodovodnega stolpa naša prva postaja. Zgrajen je bil 1914. leta in je za kranjskim po starosti drugi tovrstni stolp v Sloveniji. V več nadstropjih smo si ogledal celotno zgodovino stolpa in vodovodnega omrežja, od prvih začetkov, ko so za pretakanje vode rabile opečnate cevi, do ne tako v preteklost segajočih razstavljenih predmetov, kot je na primer svitek, ki so ga ženske dejale na glavo, da so lahko prenašale škafe z vodo. Video je prikazal delovanje aparatur s podrobnimi tehničnimi podatki. Druga postaja je bil brežiški grad, ki je po trditvah nekaterih najlepši grad v Sloveniji. V izjemno lepo urejenem muzeju je bila pri obiskovalcih največ občudovalne pozornosti deležna Viteška dvorana, ki po upodobitvah celotnega prostora in širine motivov spominja na Sikstinsko kapelo v Vatikanu. Freske izražajo živahnost človeških in živalskih likov; dvorana kar kipi od pestrosti motivov, ki se odražajo v štirih sestavinah vsega svet obdajajočega, to je voda, zrak, ogenj in zemlja. Lev ima resnično človeški pogled, bogvedi katerega človeka je umetnik Karl Remb (Radovljica 1675–1718) skril za njegovo živalsko podobo. V gradu je prikazana tudi zgodovina celotnega brežiškega območja, med katerimi nas gasilstvo povezuje z Brežicami, ne moremo pa se kosati z ribolovom, pri katerem so sodelovale tudi ženske.
Megleno jutro se je končno sprevrglo v sončen dan, ko smo se ustavili na Bizeljskem, kjer smo v repnicah Najger občudovali vztrajnost človeške delavnosti.  Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, v njih so hranili poljske pridelke, korenje, repo, vino in drugo. Stalna temperatura je pomagala vzdrževati trajnost pridelkov. Ugrezanje zemeljskih plasti v različnih geoloških časovnih obdobjih se danes odraža v slikovitih oblikah na stropu, ki delujejo kot letnice v lesu ali kot neke naravne freske. Kopanje teh jam je bilo fizično in tudi psihično zelo utrudljivo. Trde kamnine namreč ni bilo mogoče kopati, ampak so jo strgali, kar je v okolico oddajalo silno droban prah. Tokrat tega nismo občutili, z veseljem pa smo pokušali različna vina, ki ga je ponujala prijazna ženska roka.
Izletniki nismo ušli niti pohodniškemu delu izleta, ki je bil ponazorjen s krajšim sprehodom po Otočcu. Tam smo se prepričali, da ima vsaka umetnost in vsa kultura kulinarično podlago. Dan je bil bogat z doživetji tehnične dediščine, kulturne zgodovine, z barvito lepoto posavske jesenske narave in veselo druščino. Upajmo, da bo tak obljubljeni izlet v neznano PD Blagajana Polhov Gradec tudi naslednje leto.

Milka Bokal