V soboto, 25. 5. 2024, je na Pasji ravni potekal že 8. dan odprtih vrat vremenskega radarja. Radar tam stoji že 10 let in marsikdo ga je že obiskal. Le malokdo pa ve, da je tam nekoč stala Kraljeva domačija, kjer je zgodnja otroška leta preživel Nace Plestenjak. Tudi kasneje je bil ves čas neposredno povezan z dogajanjem na Pasji ravni. Zato sva ga Simona Košir in Marija Končan obiskali in  posneli njegovo zavzeto pripovedovanje. Kljub 92. letom je njegov spomin boljši, kot ga premore marsikateri najstnik in zadnjič je takole začel obujati spomine.

Bilo je konec julija, leta 1939. Star sem bil 7 let. Ko se je stemnilo, smo se otroci odplazili iz hiše in po lestvi splezali na leseno, približno 20 metrov visoko piramido, ki je stala vzhodno od hiše. Okrog piramide je bila lepa lesena ograja. Drevesa so bila posekana v obliki križa v smereh sever–jug, vzhod–zahod, tako da se je videlo v vse smeri. Nad Ljubljano se je dvigala svetloba, ki je osvetljevala velikanski križ. V Ljubljani je od 25. do 30 julija potekal Kongres Kristusa Kralja.

Spomni se tudi vojakov starojugoslovanske vojske, ki so s konji vsake toliko časa prijahali na Pasjo Ravan. Še vedno ima pred očmi konjenike, ki gazijo preko njihove njive, zrela ajda leti na vse strani, Nace pa ima občutek, da prav uživajo v tem, da bi čim več uničili.

To so živi spomini na otroštvo, ki ga je Nace do devetega leta preživljal na vrhu Pasje ravni.

Tam kjer je sedaj dovoz mimo podzemne garaže, je na lepi travnati ravninici stala hiša s hlevom pod isto streho, pokrita s skodlami, nad njo pa se je dvigala skala. V bližini je bila še lepo izrezljana brunarica, otroci so veliko časa preživeli tam. Ohranjena je samo ena fotografija, na kateri je vidna njihova domačija. Kajti leta 1941 so jo Nemci požgali.

Nacetovi starši so domačijo kupili, ohranilo se je tudi prvotno ime pr Kralju.

Če so Nacetovega očeta vprašali, kje se je rodil, je vedno odgovoril: v Osreškm rovtu v zeunku. Bil je nezakonski otrok in to je bilo včasih sramotno. Očetova prva žena in trije otroci so umrli zaradi koz. V treh tednih so bili v hiši štirje mrliči. Prišel je žandar in odpeljal zaprte truge. Oče je moral prej vse narediti sam, naprej negovati in skrbeti za hudo bolne in potem pripraviti krste za umrlo ženo, dva njegova otroka in enega, ki ga je žena pripeljala s seboj. Kasneje se je še enkrat poročil. Na majhni kmetiji, približno dva hektarja, so živeli Nacetovi starši in 6 otrok. Tri sestre so že pred letom 1941 odšle služit.

Mama je skrbela za hišo, dve kravici v hlevu in nekaj kokoši, vrt in njive. Sejali so pšenico, ajdo in proso. Okrog hiše je bilo zasajenih nekaj češenj, ki so dobro obrodile, ostalega sadja je bilo bolj malo. Iz zahoda je do vrha vodila ozka pot. Oče je po okoliških krajih mizaril in tesaril in pomagal pri delu. Mama in otroci so doma kosili, obračali, proti večeru, ko se je vrnil tudi oče, je seno naložil na kopico na butrnk, s kavljem zvezal, oprtal in butaro odnesel domov. Vodnega izvira v bližini ni bilo. Imeli so samo kapnico. Kadar je bila suša, so morali po vodo do Narigarja. Oče je ponoči, preden je odšel na delo, vstal in nekajkrat šel po vodo, ko je šel dol, je molil, ko se je vračal, pa je samo še klel.

Nace se spominja tudi Brnovga Blažka - Berača, ki je hodil od hiše do hiše, velikokrat je bil tudi na Pasji ravni. Enkrat je s seboj prinesel velik železen lonec z dvema rogljema, za katera  je imel privezan štrik, da ga je obesil okrog vratu. Bil je skoraj poln hrane, ki jo je dobil pri Kapucinarjih v Škofji Loki. Odnesel ga je gor, nekam med skale, in ga porinil v eno luknjo. Tri tedne ga ni bilo na spregled. Potem pa se spet prikaže z loncem, z roko posrka z vrha debelo kosmato plesen in jo vrže stran, potem pa reče, da bo dal kar v peč pogret, ker vidi, da je zakurjena. V resnici  je zelo slabo videl. Peč je bila mrzla, skozi okno je v pokrov peči sijalo sonce.

Blažek je večinoma hodil po Loki, pobiral čike, jih luščil, sušil, na novo zvijal in podarjal tistim, ki si niso mogli privoščiti tobaka. Rad se je peljal z vozom. Ker pa so bili včasih furmani nesramni, je moral sedeti na ojah in ves čas lovit ravnotežje. Rekel je, da bo imel koš kar na ramah, da bo konj laži vleku.

S pričetkom 2. svetovne vojne se je življenje na Pasji ravni spremenilo. Že prej je bila tam staro jugoslovanska vojaška razgledna točka, s pričetkom vojne pa so bili partizani pogosti obiskovalci njihove domačije. Tako je bilo tudi tistega usodnega dne, 27. decembra 1941. Partizani so bili pri njih tri dni. Ko so izvedeli, da prihaja velika četa Nemcev, sta ostala samo dva – mitraljezec in njegov pomočnik, ostali  so se umaknili proti severu. Nepremišljeno sta proti Nemcem sprožila rafal, jih devet ubila, nato pa se umaknila in njihovo domačijo pustila v nemilosti. Nemci so prišli do hiše, nanjo vrgli ročno granato in začeli streljati.

Nace, dva brata, oče in mama so se ulegli po tleh, se skrivali za stene. Peč se je zrušila – v nekaj minutah je padla skupaj. Mama je med streljanjem začela zapirati polkne, videl jo je eden izmed Nemcev in ji rekel naj bežijo, ker hiša gori. Brez vsega so se spustili v beg proti Omejcu. Prihajale so nove trume Nemcev in začele streljati za njimi. Oče je bil ranjen v trebuh, krogla je ostala v njem. Po 5 letih je zaradi posledic umrl.

Nace pravi, da so partizani naredili tako kot fantje včasih, ko so plesali na kmetijah. Nekdo je začel izzivati in ko je sprožil vsesplošni pretep, jo je prvi popihal.

Mežnar z Bukovega Vrha je imel takrat veliko kmetijo, očetu je svetoval, naj hišo postavi na njihovem svetu, ker jo bodo na mestu, kjer je stala prej, sigurno spet porušili. Pa še po vodo jim ne bo treba tako daleč. Tako so res, nekoliko niže, za gričem začeli graditi in v dveh letih zgradili novo hišo in hlev. Medtem so živeli pri Omejcu. Ker je Mežnar sodeloval z domobranci, so po vojni leta 1945 nacionalizirali večino njegove kmetije in tudi svet, kjer je stala nova domačija je postal državen.

Nacetu je v živem spominu ostal tudi dogodek, ki se je zgodil pozimi leta 1944. Partizani so od Omejca prignali 5 glav živine in jo za njihovo hišo pobili, razkosali in kuhali v kotlih. Ko se je zaslišalo streljanje, so vse kotle prevrnili in jo popihali. Meso je ležalo vsepovsod in čez čas obupno smrdelo.

Sledila so dokaj mirna in težka leta po vojni. Leta 1962 so domačini sami na roke skopali cesto od Kuzovcovega griča prek Pasje ravni. Maja 1975. leta pa so prišli trije vojaki in inženir. Stanovali so pri njih en teden in opravljali meritve okrog njihove hiše. Vse je bilo tajno, brez informacij, zakaj to delajo. Jeseni pa sta prišla dva inžinirja, ki sta v Kuvajtu trasirala letališče. Opravljala sta meritve na vrhu Pasje ravni. Prišel je tudi glavni inženir, ki je bil že prvič tu, in rekel, da se mu morajo zahvalit, da so ostali na novi domačiji, kajti nameravali so jih izseliti. Povedal je tudi, da bodo na Pasji ravni naredili objekt. Ko je nek večer zraven prišla Nacetova žena in ob projektih, ki jih je imel razgrnjene po mizi vprašala         – a to bojo pa bunkerji, je v trenutku vse pospravil.

Prišel je  tudi pravnik iz Beograda in opravil cenitev njihovega zemljišča na vrhu Pasje ravni.

Ko je Nace omenil, da je to premalo, so mu rekli, naj se ne pritožuje, sicer ne bo dobil nič. Pravi šok pa je potem doživel na pošti v Škofji Loki, kajti dobil ni niti desetine tistega, kar so prej obljubili – zaradi deflacije. Še preden je Nace dobil odločbo, da je svet prepisan na državo, je jugoslovanska vojska leta 1975 začela z deli na Pasji ravni. Ob miniranjih so morali odpreti okna, zatulila je sirena, sledile so ogromne eksplozije, letelo je vse naokrog. Pasja ravan se je znižala za 9 metrov, zgradili so velike podzemne garaže. Jeseni 1977 so že imeli prve vaje. Na odcepu proti vrhu so postavili rampo. Nace je enkrat splezal čez nasip in pomolil glavo čez rob – rasla je gosta visoka trava in neke vrste detelja, ki jo je videl samo takrat. Po miniranju, ravnanju in navozu zemlje so ravnino namreč zasejali.

Večkrat so imeli vojaške vaje, preizkušali so rakete. Drugje, v Ameriki, so vedeli, da se tu gradi protiraketno oporišče, pri nas o tem niso govorili. Vstop na območje je bil prepovedan. V času vaj so se pripeljale dolge kolone tovornjakov z opremo, ob koncu vaj pa so vse pospravili in odpeljali.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so civilisti vdrli skozi vrata garaže, in pobrali  vse kar je bilo v prostorih, tudi električno napeljavo. Sledil je premor do leta 2014, ko so začeli z gradnjo radarja, napeljavo elektrike in optičnega kabla po zemlji do radarja. In od takrat dalje na Pasji ravni potekajo dnevi odprtih vrat vremenskega radarja. Zahvaljujemo se Nacetu Plestenjaku, da nam je natrosil toliko zanimivih podatkov o življenju na Pasji ravni.

Simona Košir, TD Črni Vrh