Čas je neusmiljen, teče in nič ne reče. Nikomur ne prizanaša, tudi nam, sošolcem 122. generacije OŠ Dobrova. Naša generacija je namreč konec junija letos dočakala 50 let, odkar smo se poslovili od osnovnošolskih klopi in odšli vsak po svoje, po novih življenjskih poteh. Junija leta 1974, ko smo se po končani valeti razšli, se pri tem nismo niti zavedali, da je bil ta dan za nas življenjsko prelomen. Končalo se je tisto lepo otroško – najstniško obdobje, ko smo imeli v mislih samo igro in učenje. Kaj nas bo čakalo v prihodnosti, smo začeli premišljevati šele, ko smo dojeli, da je osnovna šola za nami, da nikoli več ne bomo skupaj gulili šolskih klopi.
V počastitev te obletnice se nas je večina zbrala 20. 9. 2024 v gostilni Pr' Kopač na Brezovici.
Prvi trenutki srečanja so potekali v medsebojnem opazovanju, predvsem koliko je ''zob časa'' vplival na naš izgled. Komplimenti so kar deževali. Nič se nismo spremenili od zadnjega srečanja leta 2015. Sošolke še vedno vitke, fantje, seveda, še vedno z bujnim lasiščem, samo lasje so zaradi čudne svetlobe izgledali bolj svetli. Vzdušje je bilo ob snidenju res prijetno. To smo takoj izkoristili, nastala je skupna fotografija, mi in učitelji v modrih spominskih majicah. 
V veselje nam je bilo, da so se vabilu odzvali tudi naši še živeči učitelji OŠ Dobrova. Prišla je Sonja Markelj, učila nas je matematiko, Irena Komac, »tršica« za zemljepis,  Niko Vengar, učitelj telovadbe, Milena Malovrh, bila je naša prva »tršica«, ki nas je leta 1966 sprejela v 1. razred, vendar nas je učila samo kratek čas. Zamenjala jo je Darja Intihar. Kje danes živi, tega žal nismo mogli ugotoviti. Milena Malovrh nas je potem učila v 2. razredu. Zelo smo bili počaščeni, da je prišel tudi Franc Malovrh, nekdanji ravnatelj OŠ Dobrova. 
Posebej pa je treba izpostaviti, da se je vabilu na naše veselje odzvala najstarejša še živeča nekdanja učiteljica OŠ Dobrova, Hermina (Danica) Novak. Učila nas je slovenski jezik. Da, prav ste prebrali, njeno pravo ime je Hermina. Drugo leto bo praznovala 95 let.
Na srečanju pa žal nismo mogli pozdravit naše razredničarke, Marice Kocen, ker je ni več med nami. Pokojna je tudi Pavlina Stražišar, učila nas je v 3. razredu, pa Janko Jus, učil nas je v 4. razredu. Od učiteljev sta žal pokojni tudi še Tončka Vrhunc in Vidojka Gerbič.
Vsem učiteljem iskrena hvala za vaš trud. Z vašo pomočjo smo »dogurali« do konca 8. razreda. Dali ste nam lepo popotnico, znanje, ki smo ga potem izkoristili pri učenju na nivoju poklicnega oz. srednješolskega izobraževanja.
Naše srečanje tokrat ni potekalo tako, kakor prejšnja leta 1994, 2004 in leta 2015, ko smo samo obujali spomine ob hrani in čaši rujnega. 
Tokratno srečanje sva organizirala nekoliko drugače. S sošolcem Romanom Suhadolcem sva s pomočjo power point programa pripravila predstavitev v dveh delih. V prvem delu je bila najprej predstavljena zgodovina OŠ Dobrova, in sicer od ustanovitve prve osnovne šole leta 1844, pa do konca 2. svetovne vojne. Prva osnovna šola je bila v stavbi cerkvene mežnarije. Prikazane so bile stare fotografije, pri tem pa bi posebej izpostavil fotografijo iz leta 1912, ki prikazuje gradnjo nove osnovne šole. Marsikdo še ni videl te fotografije, ki je sicer razstavljena v lokalu ''Aljaž bar'' na Dobrovi. 
Drugi del programa pa je bil namenjen našemu razredu. Najprej je bila prikazana fotografija 1. razreda iz leta 1966, nato fotografiji 2. in 3. razreda. Žal drugih fotografij vse do 8. razreda ni. Ob gledanju teh fotografij smo se z mislimi vrnili nazaj v čas otroštva, v čas odraščanja. Nastala je tišina. Kar nismo mogli verjeti, da je minilo 58 let, odkar smo leta 1966 kot mali fantki in punčke prišli v osnovno šolo. 
Program se je zaključil z dvigom čaše rujnega, nam navzočim ''na zdravje'', pokojnim učiteljem in štirim sošolcem, ki jih žal ni več med nami: Dušanu Kardošu, Martinu Lavretu, Branku Dobnikarju in Borisu Vrhovcu pa v spomin.
Druženje je potekalo še dolgo v noč. Potem pa je le prišel trenutek slovesa. Sošolke so se objemale, fantje smo se trepljali po rami. V šoli smo bili skupaj osem let, vedno smo se imeli radi in način slovesa je pokazal, še vedno se imamo radi. 
In potem smo se razšli, tako kot leta 1974.

Branko Svete