Neurja, poplave, vse to se je dogajalo v preteklih dneh, nam pohodnikom DU Dobrova pa je v torek osmega avgusta posijalo sonce, ko smo se odpravili na naš pohod na Martuljške slapove. Kar 51 pohodnikov se nas je odpeljalo do Kranjske Gore, tu smo začeli naš pohod. Že prvi postanek nad Jasno nas je razveselil z lepim pogledom na Razor (2601 m) in Prisank (2547 m), pod nami pa je žuborela Pišnica. Pot smo nadaljevali po manj znani poti proti Tofovemu grabnu. Imeli smo srečo, da poti skozi graben pretekli nalivi niso poškodovali. Kljub temu pa je bilo potrebnega kar nekaj napora in previden korak, da smo graben prečkali. Ko smo ga premagali, smo hitro prišli do sankališke proge, kjer je pozimi možno tudi nočno sankanje. Malo smo se po progi spustili proti dolini, potem pa na križišču zopet zavili desno navkreber skozi gozd proti brunarici Pri Ingotu. Ko smo prispeli do Ingota, smo se odločili za kratek počitek, saj se je ta po dobrih dveh ura hoje kar prilegel. Ker je bila pot do Zgornjega Martuljškega slapa zaradi skalnega podora zaprta, posedanje na sončku in planinskem zraku pa je bilo prijetno, smo se odločili, da podaljšamo počitek. Poleg malice iz nahrbtnika so se prilegle dobrote kuhinje na prostem, ni manjkalo domače kislo mleko kot tudi ne pravi gorenjski ajdovi žganci. Ker je v bližini bila tako imenovana »mama lipa s sedmimi hčerami« smo stopili do nje in si ogledali tudi kapelico Marije Snežne. Postali smo ob spomeniškem obeležju posvečenem vsem tistim, ki so ljubili gore, vendar jim je mogočna severna stena Špika (2472 m) vzela življenje. Malo je potokov v naših Alpah, ki bi na tako kratki poti ustvarili toliko lepih prizorov, kot Martuljek. Potok se spušča čez strma pobočja in stene s slapovi, slapiči in brzicami. Najlepša sta Spodnji in Zgornji Martuljški slap. Ker ogled Zgornjega zaradi skalnega podora ni bil možen, smo pot nadaljevali do Spodnjega. Po strmi poti preko veliko malih potočkov in podrtih dreves smo se spustili do mostička, od koder je bil lep pogled na mogočen Spodnji slap. Pot smo nadaljevali v zanimivo tesen, kjer smo na koncu polni lepih vtisov zapustili ta čudoviti Naravni spomenik. Naredili smo še nekaj korakov in prispeli smo do avtobusne postaje v Martuljku. Od tu smo pot nadaljevali z avtobusom v Spodnje Brezje v gostišče Pri Slavki. Na poti domov smo zagledali cilj našega naslednjega pohoda in to bo Zvoh na vrhu Krvavca.

Tekst in foto

Vinko Kuder