Namesto klasičnega pr-ja kot smo ga bili vajeni vsa leta do sedaj, smo se letos godbeniki podali na enodnevni godbeni izlet kot teambuilding, nagrada in zaključek uspešnega projekta Noči godbe 2025 – Godbovizija. Godbeniki, starši in pomočniki na vseh godbenih dogodkih sodelujejo prostovoljno in brezplačno. V ta namen se zanje po Noči godbe vedno organizira skupno druženje, letos kot okusen izlet na avstrijsko Štajersko. Zakaj okusen? –  ker nas je celoten dan prepletala kulinarika. A pojdimo lepo od začetka. 
V soboto, 25. oktobra, se nas je cel avtobus – 52 + šofer Vinko, odpravilo na izlet. Ob prav nič zgodnji uri ob 6.00 smo se zbrali na Dobrovi in pot nadaljevali proti prvi postojanki. Na Štajerskem smo pobrali še ravnatelja in našega glavnega planinskega vodnika Vilija in se podali na pot proti prvi postojanki. Malo za mejo smo se ustavili v parku motoričnih sposobnosti Gamlitz, kjer smo se izletniki vseh starosti in velikosti lahko preizkusili v različnih motoričnih disciplinah na kar 40 postajah po celotnem parku. Nekateri so trenirali ravnotežje, spet drugi preizkusili senzorično pot in se preizkusili v plezalnih veščinah. Večini je šlo super, le Matej je raje zaspal na soncu, Lana pa je padla že na prvi postaji. A nič za to. V slabi uri smo obdelali celoten poligon, nato se še malo podružili, nekaj pojedli in se odpravili na pot.
Po dobri uri vožnje smo prispeli do proizvodnje žganja in kisa Gölles Schnapps Distillery & Vinegar Production. Najprej smo si ogledali pridelavo kisa, načine predelave različnega sadja, si ogledali zanimiv videoposnetek, kako pridelajo kis in žganje, nato pa se odpravili na še bolj zanimivi del, kjer smo lahko preizkušali različne kise. Od kislih do malo slajših. Najprej le po vonju, nato še po okusu. Ob začetku je vsak udeleženec dobil svojo žličko, ki jo je celotno pot uporabljal za poizkušanje različnih okusov. Nekateri z boljšimi sposobnostmi za vonj in okus so poskušali brez napisov ugotoviti, katera izmed vrst kisa pripada kateremu vonju in okusu. Med najboljšimi kisi čisto na koncu so bili seveda balzamični – veliko slajši kot ostali. Tam smo se zadržali malo dlje, saj so brbončice želele še in še … Shranili smo si še nekaj receptov in si za konec ogledali žganjekuho. Za nepolnoletne otroke je bil to konec ogleda, čas za igro, uživanje na lepi terasi, igralih in lepem razgledu, vse ostale pa je čakal še zadnji del, kjer so poizkušali različna žganja.

Pot nas je nato vodila le slabih 5 minut stran do čokoladnice Zotter, kjer pa smo se prav vsi najedli do konca. Že od daleč smo vedeli, da smo tam, saj je tam vedno ogromna kopica ljudi. Na sami poti do vhoda so nas pozdravljale rože, posajene v WC školjkah, banjah in lijakih. No, na banjo si lahko tudi sedel, v toaletno školjko pa vrgel smeti. Res zanimivo.
Podali smo se na interaktivni ogled celotnega procesa izdelave čokolade od zrna pa vse do tablice. Začeli smo z videom o sami proizvodnji in kakavovcem v Afriki, nato pa se o samem kakavu prepričali tudi z lastnimi očmi in brbončicami. Ob začetku smo dobili žličke in poizkušali različna kakavova zrna – zelo zanimiva. Nekatera zelo grenka, spet druga super okusna. Pot smo nadaljevali do prve velike čokoladne fontane, ki pa je zavedla prav vsakega. Prav vsakemu, ki je prišel mimo, so se zasvetile oči, a ko je čokolado tudi okusil, se je le nakremžil. Bilo je kar smešno, kako je čokolada pretentala prav vsakega. Bila je namreč brez sladkorja, morda celo 100 %. Ne vem, smo se ji pa hitro odmaknili, ko je v ustih zagrenilo. Naprej smo poizkušali čokoladni prah različnih okusov in že prve fontane čokolade. Mmm … to pa je bilo res slastno. Nekaj veganskih, nekaj navadnih in nekaj lešnikovih. Nato pa naprej k večjim izzivom – poskusiti vse čokolade od 60 % do 100 %. Pa saj je šlo – lažje 100-% čokolado kot pa čokolado brez sladkorja. Tisto veliko težje spraviš po grlu. Nato spet nekaj okusnejših – bela, mlečna, karamelna, malinova, jagodna, kavna ipd. Njami!
Nato pa že naprej v drugo stavbo, kjer smo vohali različne začimbe in opazovali proizvodnjo, kako izdelujejo čokolado. Tam smo lahko pojedli še neskončno veliko čokolade. Če smo prej imeli okoli 30 različnih vrst, je potem za tukaj ostalo še skoraj 270 različnih. Čokolade različnih oblik, velikosti in okusov. Poizkusili smo lahko tudi čokolado z dodatki, čokoladne kokice, likerje in žganja s čokolado (viski, gin, vodka …) – seveda le polnoletni ter mnogo več. Zelo zanimivi so bili tudi stroji, ki so izgledali podobno kot pri žrebanju loto kroglic. Poleg vsega že naštetega smo lahko občudovali razgled na živalski vrt, ki je tudi v sklopu čokoladnice ter se zabavali ob dveh robotih, ki sta ob ukazu podarila željen košček čokolade in zraven še malo zaplesala. Dovolj je bilo. Dovolj sladkega, dovolj čokolade. S tem prepričanjem smo se po stopnicah podali naprej proti izhodu. A ne – nismo še bili tam. Prišli smo v naslednjo sobo, kjer smo lahko degustirali neomejeno količino čokoladnih napitkov z različnimi okusi – daleč najboljši je bil napitek bele čokolade, na voljo pa je bila tudi voda s kisom, saj očitno pomaga pri prebavi čokolade. Ganache, pralineje in nenavadne kombinacije smo poizkusili in čakala nas je le še ena soba, enako kot do sedaj – soba čokolade. Tudi po stopnicah je bila in tudi tam si jo lahko še poizkusil.
Čokoladnica Zotter je ena največjih v Evropi in potrdimo lahko, da je res okusna in polna doživetij. S polnimi želodci čokolade smo se odpravili še v živalski vrt, kjer smo občudovali zelo nenavadne kipe in skulpture, se fotografirali v velikem okvirju in si ogledovali živali. Nekaj nadobudnih mladih in malo starejših godbenikov je skakalo tudi na napihljivi blazini, spet drugi so raje počivali na samokolnicah – prirejenih v ležalnike. Ogromno živali in igral ter nekaj spretnostnih nalog in čas je minil, kot bi mignil. Pred koncem je sledil še ogled pokopališča čokolad, kjer so spomeniki vseh okusov, ki se niso dobro obnesli. Nato smo se zbrali na avtobusu in odpeljali nazaj v Slovenijo.
V domu sv. Jožefa v Celju smo imeli še večerjo, se družili, Luka je za nas izvajal čarovnišne trike in se nato odpravili proti domu. Čudovit izlet, poln atrakcij za vse starosti in najlepši možen zaključek projekta Noč godbe 2025. Hvaležni in v pričakovanju na nove podvige in dogodke pa vas že sedaj vabimo na Plesni večer v februarju, na katerega se že intenzivno pripravljamo.

Manca Dolinar

Foto: arhiv godba DPG