Polhov Gradec, skriva bogato kulturno dediščino in zanimivo zgodovino, ki sega v pradavne čase. Prva omemba Polhovega Gradca sega v leto 1261, ko se naselje prvič pojavi v srednjeveških zgodovinskih virih. V prazgodovini so na Polhograjski gori živeli poganski prebivalci. Ta dediščina sega globoko v čas železnodobne poselitve, ki je bila arheološko dokumentirana s prisotnostjo fibule, ki je danes eno od dragocenosti Polhovega Gradca. V času Rimljanov je na tem območju stalo naselje Ad nonum, kar potrjujejo izkopanine podeželske vile rimskega bogataša, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije. To priča o pomembni vlogi, ki jo je Polhov Gradec igral že v antičnih časih. Srednjeveška zgodovina Polhovega Gradca je prav tako razburljiva. Zgodnji srednji vek je zaznamovala vladavina plemiške rodbine baronov Polhograjskih, ki so vladali polhograjskemu zemljiškemu gospostvu. Na vrhu Kalvarije je že v tem času stal grad, ki danes poznamo kot Stari grad, in katerega ruševine pričajo o zgodovini tega območja. V 14. in 15. stoletju je Polhov Gradec prešel v last grofov Celjskih, ki so nadaljevali s plemiško tradicijo na tem območju. Vendar pa je na začetku 16. stoletja grad doživel usodne spremembe, saj ga je prizadel potres leta 1511. Sledilo je še kmečko vstajenje leta 1515, v katerem je bil Polhov Gradec eno od prvih žarišč upora, saj so se kmetje uprli že leto prej.

Polhograjska graščina, elegantna in impozantna, stoji kot eden od najpomembnejših stavb v občini, obenem pa predstavlja središče kulturnega utripa tega kraja. Njena zgodovina sega v čase 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu že stal stolpast dvor. Arheološke najdbe iz Polhograjske graščine natančno datirajo začetek gradnje v čas 14. in 15. stoletja, kar priča o bogati in razgibani preteklosti tega objekta.  Graščina je skozi stoletja doživljala številne spremembe in menjave lastnikov, pri čemer je bila večkrat prezidana v skladu z njihovimi potrebami. Pomemben pečat ji je v 17. stoletju dal graščak Mark Anton Kunstel pl. Baumgarten. Zgradil je baročno grajsko kapelo, uredil grajski park ter postavil razgledni stolp z uro na dvorišču. Pred glavnim vhodom graščine je postavil Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. Baročno podobo, ki jo graščina nosi še danes, je dobila v 18. in začetku 19. stoletja. V letih med 1808 in 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini Blagaj, strasten ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem času je graščina postala središče naprednih razsvetljenskih idej, odražajoč njegovo ljubezen do znanosti in kulture. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije, ki je v prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. Graščina gosti tudi Krajevni muzej, kjer obiskovalci lahko odkrivajo številne artefakte, ki pričajo o zgodovini tega kraja. Posebno doživetje omogoča poročna dvorana v graščini ali paviljon v grajskem parku, ki sta popolni kulisi za nepozabne poroke. Graščina ni le muzejski kompleks, temveč tudi prostor, kjer se odvijajo številni kulturni dogodki. Obiskovalci lahko uživajo v čaju z grofom Blagajem, prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo drugih kulturnih prireditev, ki oživijo to zgodovinsko mesto.

Polhov Gradec in njegovo okolico pa krasijo tudi mnoge cerkve. V središču Polhovega Gradca stoji Župnijska cerkev Marijinega rojstva. Cerkev je bila prvotno zgrajena leta 1321, nato pa je skozi stoletja doživljala več obnov in prenov. Župnija Polhov Gradec je bila ustanovljena že v zgodnjem srednjem veku, kot del pražupnije Ljubljana - Šentvid, vendar se je ločila kot vikariat že pred letom 1292. Leta 1296 je postala samostojna župnija in je dolga leta pripadala oglejskim patriarhom, nato pa ljubljanski škofiji od leta 1461 dalje. Prvi župnik, ki ga zgodovinski viri omenjajo, je bil Bogomir leta 1321. Župnija Polhov Gradec je sčasoma postala mati župnijam, ki so se kasneje osamosvojile, kot so Črni Vrh, Šentjošt, Horjul in Sveta Katarina. Cerkev je imela burno zgodovino, vključno s požarom, ki je leta 1728 privedel do porušitve stare stavbe. Današnja podoba cerkve je rezultat obnove, ki se je začela leta 1736 in končala s posvetitvijo leta 1744. Med izjemnimi dogodki v zgodovini cerkve je bil tudi potres leta 1895, ki je prinesel različne poškodbe, vendar so se s trudom in predanostjo lotili obnove ter obnovili notranjost cerkve, vključno z dragocenimi oltarji in slikami. Veliki zlati oltar iz 18. stoletja, delo domače rezbarske delavnice Facijev, ki še danes krasijo slikarska dela velikega slovenskega baročnega slikarja Valentina Metzingerja. Leta 2007 se je začela nova faza obnove, tokrat je bil deležen obnove Facijev glavni oltar. Celoten projekt je bil uspešno zaključen leta 2010, ko je oltar v vsem svojem sijaju znova zablestel in še dodatno obogatil notranjščino cerkve. Z obnovo zunanjosti, strehe na zvoniku ter fasade v letu 2000 in nadaljnjo obnovo glavnega oltarja, so župljani skupaj z duhovnim vodstvom ohranili in obnovili ta dragoceni del sakralne dediščine v Polhovem Gradcu. Župnijska cerkev Marijinega rojstva ostaja stalen opomnik preteklosti ter izjemna kulturna in duhovna točka tega kraja.

Na vrhu Polhograjske gore stoji cerkev svetega Lovrenca, ki je bila prvič omenjena leta 1526. Z čudovitim razgledom na okoliško naravo, je cerkev postala priljubljena točka pohodnikov, ki iščejo mir, lepoto in oddih. Čeprav je bila prvič uradno zabeležena v 16. stoletju zaradi popisa cerkvene imovine zaradi protiturškega davka, se zgodovinarji strinjajo, da bi svetišče na Lovrencu lahko obstajalo že mnogo prej. Sveti Lovrenc, glasnik pozne antike, je vzbujal občudovanje že v tistem času, ko je bilo naselje v sedlu gore. Poznoantična naselja na odmaknjenih vzpetinah so vedno krasile cerkve, in tako bi lahko tudi Lovrenc stal ob boku drugim starokrščanskim lokacijam, kjer so ohranjeni dokazi o starodavnih cerkvah. Cerkev je grajena v značilnem slogu, z masivnim, nizkim stolpom, ki je prizidan k vhodni strani. Notranjost cerkve je okrašena z zanimivimi elementi, med drugim s sklepniki, ki vključujejo rozete in kroge z letnico 1517, reliefe angelskih glavic ter upodobitve Matere Božje z detetom in svetega Lovrenca. Glavni oltar, izdelan iz lesa, krasijo umetniški detajli, medtem ko imajo stranski oltarji svojo lastno zgodovinsko vrednost, kot kaže letnica 1671 na oltarju svetega Valentina. Polhograjska gora, na kateri stoji cerkev svetega Lovrenca, je že dolgo znana kot priljubljena pohodniška destinacija.

Podrebrska cerkev svete Elizabete, izžareva svojo zgodovinsko in kulturno pomembnost. Cerkev svete Elizabete je bila prvič omenjena že v 15. stoletju, a je doživela prenove in spremembe, ki so ji dale sedanjo podobo. Prenova sredi 16. stoletja je pripomogla k njeni preobrazbi, nato pa je leta 1910 mojster Šubic obnovil glavni oltar, ki ga krasijo slika svete Elizabete iz konca 17. stoletja ter medaljon z letnico 1727. Ob vstopu v cerkev neizogibno pritegne pozornost freska svete Nedelje iz leta 1520-1530, ki krasi zunanjost cerkve. Lesena slika rodbine Khisl iz konca 16. stoletja, ki visi v prezbiteriju, predstavlja edino ohranjeno protestantsko sliko iz tistega obdobja v Sloveniji. Ta dragocen spomenik prinaša poglobljeno razumevanje verskih in kulturnih razsežnosti preteklosti kraja. Ljudsko izročilo pravi, da je bila cerkev svete Elizabete nekoč farna cerkev. Prostornost stavbe in njena bližina Polhovemu Gradcu lahko utemeljeno podpirata to tezo.

Pod vrh Polhograjske grmade, na robu male planote, stoji cerkev svete Uršule, ki privablja popotnike, da se ob njej ustavijo, kratko počijejo in uživajo v čudovitem razgledu na dolino. Prvič omenjena leta 1526 v popisu cerkvenega imetja, cerkev svete Uršule predstavlja arhitekturni biser, ki sega v prvo polovico 16. stoletja. Zakristija, prizidana na levi strani, dopolnjuje strukturo cerkve. Glavni oltar iz lesa krasi kip svete Uršule, lesen kor iz okoli leta 1800 in prižnica iz prve polovice 19. stoletja pa dodajata umetniški pečat notranjosti cerkve. Posebno zanimiva je bandera iz sredine 19. stoletja, ki prikazuje sliki svete Uršule na oblakih nad morjem ter Marije Pomočnice, spodaj pa skupino kristjanov vseh stanov. Cerkev svete Uršule v Setnici ne privablja le občasnih obiskovalcev, temveč je tudi zbirališče skupnosti. Poleg rednega "žegnanja" se v tej cerkvi večkrat zberejo verniki, še posebej na vsakoletni spominski maši za velikega alpinista Pavleta Kozjeka. Prav tako je to priljubljeno zbirališče za Silvestrovo mašo, kjer verniki skupaj vstopajo v novo leto z molitvijo in skupnostjo. Cerkev svete Uršule v Setnici tako ni le verski objekt, temveč tudi simbol miru, skupnosti in spoštovanja do naravnega okolja. S svojo čudovito podobo in umirjenim vzdušjem nudi popotnikom ter vernikom enkraten prostor za razmislek, zatočišče pred vsakdanjimi skrbmi ter priložnost za uživanje v tišini in lepoti polhograjskega gričevja.

Cerkev svetega Petra v Dvoru je dragulj slovenske kulturne dediščine, ki priča o bogati zgodovini v 16. stoletju. Številne letnice, grbi in arhitekturni elementi izpričujejo prepletenost stavbne zgodovine s življenjem v tem času, kar daje cerkvi poseben pomen. Gradnja poznogotske cerkve se je začela leta 1525, in čeprav je znana kot "grofovska", njena vrednost sega prek lokalnega pomena. Fasadna stena cerkve krasi bogato okrašen klesan portal iz leta 1544 ter empore ter lesen poslikan strop v notranjosti s slovenskim napisom iz 16. stoletja. Glavni portal, reliefno rezljan z letnico 1544, predstavlja vrhunsko delo rezbarjev tistega časa in se uvršča med bisere slovenske kulturne dediščine. Brez oken je leva vzdolžna stena s portalom in grbom družine Khisl, ki dopolnjujeta celostno podobo cerkve. Lesen kasetiran strop v ladji z letnico 1577 in kip dvostrane Matere Božje iz leta 1668 so le nekateri od elementov, ki bogatijo notranjost cerkve. Freske iz druge polovice 16. stoletja so delno skrite s štirimi mlajšimi oltarji iz let 1638-1644, ki nadalje pripomorejo k bogastvu umetniške dediščine tega kraja. Veliki oltar s kipom svetega Petra je delo domače Facijeve delavnice iz leta 1739, z grbom polhograjskih gospodov in Metzingerjevima slikama. Kamnita prižnica in stranski oltar svetega Valentina z letnico 1627, čeprav večkrat predelovan, bi bil, če ne bi bilo posegov, najstarejši zlati oltar na Slovenskem. Cerkev svetega Petra v Dvoru je ne le muzejski spomenik, temveč živ spomenik, ki vsako prvo nedeljo v mesecu od maja do septembra ob 16. uri in od oktobra do aprila ob 14. uri, odpira vrata za javnost.

Polhov Gradec, zaznamovan s svojo izjemno kulturno dediščino, se aktivno posveča njenemu ohranjanju. V muzejih, kot sta Tehniški muzej Slovenije in Krajevni muzej, se ohranjajo dragoceni eksponati, ki ponazarjajo tehnični in lokalni razvoj kraja skozi čas. Nenehno vzdrževanje in organizacija kulturnih dogodkov v teh prostorih sta ključnega pomena za ohranjanje zgodovinskega bogastva. Sodelovanje s skupnostjo, vključno s prostovoljci, pripomore k aktivnemu vključevanju prebivalcev pri ohranjanju kulturne dediščine. Izobraževalni programi, predavanja in delavnice pomagajo širiti zavedanje o pomenu kulturne dediščine ter prenašati znanje na prihodnje generacije. Polhov Gradec s svojimi prizadevanji ustvarja most med preteklostjo in sedanjostjo ter omogoča ljudem, da se poglobijo v zgodovino kraja.

Petra Cankar