Družinski trio Volk Folk iz Ilirske Bistrice odlično nadaljuje godčevsko in pevsko tradicijo svojih dedov in non. Skupina se uvršča med najboljše poustvarjalce slovenskega ljudskega izročila. Da je temu res tako smo se v petek lahko na lastna ušesa in oči prepričali v Polhograjski graščini.

Oče Romeo na kontrabasu, hčerka Nina na oprekelj in plonarco (tržaška diatonična harmonika) in sin Gregor na violino so zaigrali nekatere viže, ki so jih nekoč muzicirali že njihovi stari starši, in to ob raznih praznikih ter drugih posebnih priložnostih. Način njihovega glasbenega izvajanja sega od popolnoma zvestega izročila do svobodnejših predelav z avtorskimi posegi. Skladbe so torej nekoliko predelali, posodobili, jim vdahnili aktualnost, a kljub temu so ostali zvesti tradiciji in ljudskosti šeg ter navad iz njihovih rodnih koncev, posebej iz rodne vasi Velika Bukovica. Zemljepisno se tu stikata Notranjska in Primorska, v njihovi glasbi pa se srečujejo in prepletajo sredozemski in alpski vplivi. Prvotni namen takšnih pesmi je bil pri ljudeh vzbuditi veselje in ples. In tudi tokrat je bilo med občinstvom zaznati navdušenje in veselje nad zares izvrstno glasbeno izvedbo. Toda pête očitno niso dovolj zasrbele nikogar, izjema so bili le nekateri pogumni otroci, ki so veselo poskakovali na zvoke opreklja, plonarce, kontrabasa in violine. Usklajeni vokali, predvsem pa zanimiva instrumentalna izvedba je občinstvo nagovorila, da so z velikim zanimanjem spremljali koncert in vsako skladbo nagradili z močnim aplavzom. Vse izvedene pesmi, tako vokalne kot tudi instrumentalne, pa so zapisane na njihovi prvi zgoščenki, ki nosi naslov U prvega in jo je bilo mogoče kupiti tudi ob tej priložnosti.

Skupina Volk Folk je za dobro uro pričarala občutek, da se je čas za hip ustavil, zato so novozapadli centimetri snega zunaj grajskih zidov, vse obiskovalce kar nekoliko presenetili, že naslednjo minuto pa so v njih obudili spomine na otroške zimske dni. Glasba, ki je nastajala predvsem v zimskem času, je nekoč razveseljevala naše prednike, zato je še kako bogat pomen ohranjanja njihovega izročila.

Nadja Prosen Verbič