Vsa ta leta niso skrbeli le za ohranjanje ljudskega izročila na področju plesa, ampak tudi na področju petja in ohranjanja ljudskih običajev. Zato so ob letošnji obletnici pripravili nekaj posebnega, drugačnega in predvsem zanimivega. Vendar to ni bila plesna folklorna prireditev, kot smo jih večinoma vajeni. Iz običajev so sestavili zanimivo zgodbo, ki se dogaja v vaški gostilni Pri Pratkarju, kjer so se kmečki ljudje ob raznih dogodkih in praznikih skozi leto veselili, plesali in peli ter si povedali marsikatero zgodbo. Običaji so povzeti po knjigi Jožice in Jožeta Kavčič: Ko je leto na Polhograjskem skoz'. Tako so plesalci poleg plesa zgodbo tudi odlično odigrali z zanimivimi dialogi, zraven pa še zapeli. Dogajanje so popestrili Nagajivčki (otroška folklorna skupina TD Briše) in citrarka Urša Rožmanec, ki nas je svojim nežnim igranjem popeljala daleč od vsakdanjih skrbi.
Vsebina igre na kratko: Oštirju Ivanu in njegovi ženi Cilki ni nikoli dolgčas, saj je gostilna vedno polna. Pa tudi vaški posebnež Polde ima vedno kaj pametnega povedati. Njegove hudomušne zgodbe so povzete iz knjige Milke Bokal Jaz sem višje kot Marija. Ena izmed krajših gre takole:
Polde: »Ti, Ivan, a sem ti že povedal, zakaj je v cerkvi na vrh zvonika vedno petelin?«
Ivan: »Ne, nisi še. No, povej.«
Polde: »Ja, zato, ker če bi bila kura, bi mežnar težko po jajca hodil gor v zvonik.«
Ivan je tako kot vsako leto praznoval svoj god, zato so mu fantje in dekleta iz vasi prišli ofirat oz. voščit za god. Ivan jih je pogostil, oni pa so mu zaplesali. Prav veselo je bilo. Zatem so se oglasili kosci po napornem delu, saj so bili žejni in utrujeni. Vendar ne toliko, da ne bi zapeli in zaplesali z grabljicami, ki so se jim pozneje pridružile. Kako so se vrtela krila!
Po stari navadi so novorojence nosili h krstu že drugi ali tretji dan po rojstvu. Na poti domov pa je bil obvezen postanek v gostilni, da so na krščenca še nazdravili. Kmalu izvemo, da ima novega leta dan polno posebnosti in nepisanih pravil, ki jih Polde razloži Ivanu že navsezgodaj zjutraj. Tudi maškare so na pustni torek prišle po dobrote. Veljal je običaj, da bolj ko sta se gospodinja in pust vrtela pri plesu, boljša letina se je obetala to leto pri hiši. In vsako leto meseca marca, ko moški praznujejo dan mučenikov, je bila navada iti k maši, potem pa na vampe v gostilno. In že je tu velika noč. Takrat so se ljudje razživeli, saj cerkev v postnem času ni dovoljevala nikakršnega veseljačenja ali plesa. Zato je veliki ponedeljek predstavljal dan sprostitve, plesnih zabav in splošnega veselja. Fantje in dekleta so za to priložnost lahko oblekli najlepšo obleko, ki so jo premogli, in odšli v gostilno na ples. Tudi z dobrotami niso skoparili. Na mizi je bilo vedno nekaj dobrega za pod zob, glede na običaj seveda. Naj na tem mestu za vse dvomljivce povemo, da so fantje mučeniki v predstavi jedli prave vampe, skuhane na isti dan. In to je dišalo po vsej dvorani. Poleg tega je bila prireditev predvsem zabavna, zato sta gledalcem v dvorani dve uri še prehitro minili.
V prejšnji številki časopisa so nas folkloristi vabili na svojo prireditev in obljubljali veliko zabave, zanimivih zgodb in precej drugačnosti. Povabili smo vas na večer ljudskega izročila na malo drugačen način. In uspelo jim je več kot to. Glede na pozitivne odzive gledalcev so lahko nase ponosni, saj navdušenju in čestitkam ni bilo konca. Prikazali so namreč predstavo, vredno svojega jubileja. Še enkrat iskrene čestitke za odlično pripravljeno in odigrano predstavo!
Ob tolikšnem številu pozitivnih komentarjev že razmišljajo o ponovitvi. Napovedi, kdaj in kje se bo zgodila, lahko spremljate na spletni strani www.fs-grofblagaj.si.
Anita Kobe
