Takoj ko sva stopili v njeno hišo v Dolenji vasi, sem začutila pridih domačnosti. Najbrž ni naključje, da je beseda najprej stekla o njeni mami. Povedala je, kako je mamo, pravzaprav mačeho rešila, potem ko je ta po porodu zelo oslabela. Porod polbrata Francija je bil namreč težak in mama je izgubila veliko krvi. Še dr. Puc z Dobrove se je čudil in jo pozneje vprašal, kaj je mami dajala, da si je opomogla. To je bila prežganka, lonček kravjega mleka takoj po molži (brez zavretja), pa "kurja župca" in šató. Tudi ponoči je hodila molst kravo, tako si je prizadevala pomagati. Tedaj je bila stara 17 let. Z velikim poudarkom pove, da je imela "dobro mačeho" in da je lepo skrbela zanjo. Franci se je potem na svojo polsestro zelo navezal. Večkrat mu je ob kakšni priložnosti rekla, naj gre o čem mamo vprašat, on se je pa kar nje držal. Rad je oltarčke delal in govoril je, da bo župnik. Toda žal je pri svojih 13 letih umrl za tumorjem v glavi.

Njena mama je bila Kršinska iz Srednje vasi, kar k sosedu Sovu se je poročila. Pokazala mi je njeno sliko: Lepa, ponosna žena z jasnim pogledom, v obleki, dolgi do tal, stisnjeni v pasu in z visokim ovratnikom. Lasje so na temenu speti, z desnico se opira na stojalo, na katerem so rože (tipično prizorišče starih slik). Pri 33 letih je umrla za jetiko. Zadnje besede, ki jih je izgovorila, so bile namenjene sestri, govorila pa je o njej – naj otroka vzame k sebi v Kozarje. To se je potem res zgodilo. Teta jo je vzela k sebi, tam je hodila v šolo.

Pokazala je tudi sliko šolskega razreda 1929/30 osnovne šole na Viču: sama dekleta, lepo oblečena, s prijaznimi obrazi (razredi so bili takrat ločeni po spolu in fantje so bili v svojem razredu). Ko je bila stara 13 let, se je vrnila domov. V Kozarjah ji je bilo dolgčas, sestrična je ni imela rada; dobro se je učila, ona pa ne. Pa ji ni pomagala. A potem je imela težko življenje.

Slike si je Seliškarjeva mama ogledovala brez očal. "Ko je sonce, berem še brez njih," je dejala. Na vprašanje, kdaj je bilo najhuje v življenju, je nagnila glavo in z zamolklim glasom, za katerim je bilo čutiti bolečino kljub časovni oddaljenosti, brez premisleka odgovorila, da takrat, ko ji je umrla mama. Imela je še tri brate, ona je bila druga. Tudi učiteljice Anice Kleinstein se spomni; pohvali jo, da je bila dobra učiteljica.

Ko sem jo vprašala, če jo smem fotografirati, se je zasmejala in rekla: "Ja, slikat', saj nisem stara dvajset let."

To so le drobci iz bogatega življenja Seliškarjeve mame. Veliko bi še vedela povedati. "Kako hitro gre življenje!" je bila med pogovorom večkrat izrečena misel Seliškarjeve mame.

Milka Bokal