Kaj bi rekli za nekoga, ki si je izposodil milijone evrov, da bi kupil delnice nekega podjetja, ker je hotel na hitro obogateti? Da išče bližnjice in poskuša izkoristiti sistem. Kaj bi rekli za bankirja, ki je takemu odbril milijonski kredit, ne da bi za to zahteval primerno zavarovanje? Da ni dovolj skrben ali da sodeluje pri kriminalnem dejanju? Odvisno od posledic ... Kaj bi rekli za banko, ki bi ob množici takšnih kreditov zahtevala dokapitalizacijo države? Da želi posledice svojih zgrešenih, morda celo kriminalnih dejanj zvaliti na pleča davkoplačevalcev. In kaj bi rekli za vlado, ki to dokapitalizacijo odobri, ne da bi v zameno zahtevala striktno ugotavljanje odgovornosti bankirjev? Da so jo bankirji prinesli naokoli, da sodeluje pri kriminalnem dejanju ali preprosto nima pojma, zakaj so jo ljudje izvolili? No, nekje na tej stopnji smo danes mi. Iz bank je izpuhtelo več kot 5 milijard evrov, Alenka Bratušek nam je izstavila račun – 2.500 evrov po glavi, Miro Cerar pa bankirje, ki so bili zraven pri kopanju luknje, zaposluje v svojem kabinetu oziroma jih preko SDH postavlja na čela paradržavnih podjetij.  

Saj vem, ni primarna naloga vlade, da lovi lumpe. A če vztrajno gleda stran, ko se ti tolovaji mirno sprehajajo po državi, je pa vendarle treba nekoga poklicati, da prevzame odgovornost. Ne nazadnje je vlada edini organ, ki ga ljudstvo vsaka 4 leta lahko zamenja. Preprosto vprašanje: je normalno, da nekoga, ki je kot član upravnega odbora podružnic NLB sodeloval pri nastajanju več kot 100-milijonske luknje v teh podružnicah, po petih letih kriminalist še ni povabil niti na pogovor? Na Islandiji so bili v tem obdobju obsojeni že vsi. Ni čudno, da se pri nas nihče ne počuti odgovornega za bančno luknjo. Ampak obstaja zdravilo za to. Če že organi pregona ne opravljajo svojega dela, ga lahko primerno učinkovito opravi javnost. Poslanska skupina SDS je zato v parlamentarni postopek vložila predlog novele zakona o bančništvu, po kateri bi bili vsi kreditni posli, ki jih je s pomočjo davkoplačevalskih evrov sanirala država, javni. Da bi se torej razkrile rabote, ki so jih nekateri počeli v bankah. In verjemite mi, pri prebiranju teh zgodb bi se vam povesila čeljust. Če že torej posamezni zlonamerni bankirji ne bi sedeli, bi imeli vsaj veliko težav stati. Stati v vrsti med ljudmi, ki bi na poročilih dan za dnem lahko spremljali poročanje o njihovih avanturah v bančnem sistemu. Pa da vidimo, ali je med aktualnimi moralno-etičnimi vladarji dovolj zdravega razuma, da podprejo tak zakon ...

Anže Logar, poslanec SDS