V ponedeljek, 30. 1. 2017, smo prvo uro preživeli v družbi gospoda Janeza Krmelja, svojega sokrajana, ki je bil leta 1984 posvečen v duhovnika. Prihodnje leto bo že 30 let, odkar je misijonar na Madagaskarju. Druženje z njim je bilo zanimivo, prijetno in poučno. Gospa Darinka Orel, ki je srečanje organizirala, je predlagala, da se učenci naše šole poskusimo za en teden odpovedati sladkarijam. Dogovorili smo se tudi, da bomo malce prebrskali vse vogale v hiši in zbrali drobiž, ki se skriva po denarnicah, škatlah, hlačnih žepih … Denar bomo namenili sovrstnikom na Madagaskarju. To namero smo predstavili tudi Janezu Krmelju, ki se je našega predloga silno razveselil. Teden dni kasneje se je še enkrat oglasil v naši šoli. S ponosom smo mu izročili zbrani denar. Gospod Krmelj se je odločil, da bo z zbranim denarjem šolam, za katere skrbi slovenski misijon, kupil žoge, saj za to vedno zmanjka denarja. Gospa Darinka Orel je ob slovesni predaji našega darila dejala, da je žoga sinonim za veselje, igro, šport, gibanje in svobodo na eni strani, pa tudi za disciplino, organiziranost, sodelovanje in timsko delo na drugi strani. Želimo si, da bi s tem simbolnim darilom prinesli veliko veselja v njihova življenja. Vas zanima, koliko denarja smo zbrali? Kar 1550 evrov! Če preračunamo v nogometne žoge, bodo otroci na Madagaskarju dobili kar 155 nogometnih žog! Po prireditvi sva gospodu Janez Krmelju zastavili nekaj vprašanj in z veseljem nama je odgovoril nanje.

Kako je naneslo, da ste odšli na Madagaskar?

Doma smo bili naročeni na revijo Katoliški misijoni. Otroci smo v tej reviji gledali slike, prebirali o otrocih in se navduševali za pomoč tem otrokom (v misijonih oz. tretjem svetu). Potem pa sem želel, kot veterinarski tehnik, oditi v Zambijo in pomagati ljudem v kmetijstvu, zdravstvu in podobno. Čas je pokazal, da je zame bolj primerna pot na Madagaskar, saj sem postal duhovnik. Tako sem se odločil, ker sem želel pomagati ljudem.

Koliko časa je trajalo, da ste se naučili malgaškega jezika?

Začel sem takoj, ko sem prišel na Madagaskar, in sicer s poslušanjem. Moj predhodnik me je vzel k sebi. Rekel je, da moram le poslušati in ta jezik mi bo postal kot drugi materin jezik. Vedno sem bil radoveden in spraševal, kaj govorijo, ampak on mi ni hotel povedati. Rekel mi je, da moram imeti ušesa napeta kot zajec. Šele kasneje mi je začel prevajati, kakšno besedo oz. stavek. V šestih mesecih sem se naučil toliko, da sem lahko urejal kakšna dela. Seveda pa sem delal zelo velike napake, vsi so se mi smejali, ampak rekel sem, da človeka samo sram ne sme biti.

Ali kaj pogrešate svojo družino?

Domače seveda zelo pogrešam. Brez družine pač ne gre. Za obisk domovine so le omejene možnosti. Od začetka se nisem vrnil 4 leta, kar je bila zame velika sprememba. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, sem opazil velike spremembe. Odšel sem iz Jugoslavije, vrnil pa sem se v samostojno Slovenijo. Sem pa izgubil očeta v času, ko sem bil na Madagaskarju.

Ali ste v vseh teh letih pridobili veliko prijateljev?

Pravih prijateljev imam tam veliko, vendar moram dodati, da čeprav sem tam že 30 let, ne poznam prave duše Madagaskarja. Malgaški človek je, kljub temu da je lačen, vedno nasmejan.

Maja Železnikar in Vanessa Paušner, 6. B