Ciril Velkovrh je neutrudni popularizator slovenske naravne in kulturne dediščine. Z razstavami, razglednicami in tudi samostojnimi knjigami Glej, kako lep je ta naš svet (2007), Gore in spomini ostajajo (2008) ter Cerkve in kapele v Sloveniji, posvečene svetima bratoma Cirilu in Metodu (2014) širi in poglablja poznavanje naše domovine. Medtem ko je prej širše zajel poglede po slovenski pokrajini, se s tokratnim delom vrača v domače kraje, v zibelko svojih staršev. To hotenje ni prišlo nenadno, opazno je že v knjigi Od štajerskih goric do strme tržaške obale (2013), v kateri je večkrat zastavil besedo o polhograjskem koncu. Pobuda za sedanje delo je sicer prišla od zunaj, a jo je z veseljem sprejel in nadgradil.
Tokratno njegovo delo pa nima namena samo razkrivati stare stavbe same po sebi kot enote kulturne krajine, ki jo značilno določajo in izbrano hišo časovno označijo glede na tisto, kar pač ne sodi v kronološko izbrano merilo. Na dan nezavedno silijo še druge sestavine, ki vsebino naredijo tehtnejšo. Fotografije starih hiš, katerih temelji so stari več kot 200 let, nam namreč razkrivajo arhitekturno dediščino v vsej njeni raznolikosti, od tiste, pri kateri je bila obnova najbolj v skladu z utrjenimi pravili stroke, do druge, pri kateri je bil med obnovo opazen večji ali manjši odstop od njih. V zvezi s tem je neprecenljive vrednosti uvodna študija profesorice arhitekture dr. Žive Deu. Še posebej dobrodošlo je, da so navedene hiše, ki ustrezajo estetskim merilom in se lepo ujamejo v polhograjsko kulturno krajino. Čisto praktičen vidik namreč omogoča, da se dobri zgledi prikažejo kot primer, po katerih se človek lahko ravna. Na tem področju je Velkovrhovo delo s poudarkom na omenjeni študiji dopolnitev strokovnega članka dr. Petra Fistra, ki ga je objavil v knjigi Gospod z rožo, kjer kulturno krajino na Polhograjskem opredeljuje splošnejše, kot »območje, v katerem je človek skozi zgodovino ustvarjal izjemno značilno povezavo med naravo in svojimi posegi vanjo«, in poudarja, da so tu arhitekturne dominante »kljub časovnim spremembam ohranjale razpoznavnost prostora« (Kulturna krajina Polhovega Gradca, njena zgodovina in prihodnost. Gospod z rožo, Polhograjci grofu Blagaju in Blagajevemu volčinu, 2008, str. 29). A dr. Petra Fistra, tako kot profesorico dr. Živo Deu skrbi, kakšen bo razvoj v prihodnosti, saj »ne samo nove in prostoru popolnoma odtujeno oblikovane arhitekture, k degradaciji slovenskih kulturnih krajin prispevajo tudi nekakovostne prenove in rušitve starih podedovanih stavb«. Tako »se briše slovenskemu prostoru lastna kultura bivanja, ki je tako kot jezik in druge veje umetnosti trdno zvezana z obstojem naroda« (Živa Deu, Lepa je naša dežela – koliko časa še?, Stare hiše v Polhograjski dolini, str. 6–10).

Stare hiše na Polhograjskem nezavedno prinašajo še druga sporočila. Nekaj hiš med objavljenimi je tudi zapuščenih. Te so prejkone sociološki dokaz opuščanja kmečkega načina življenja in teženja ljudi k bivanju, ki je oddaljeno od povezanosti z naravo, k hotenju človeka po manj napornem življenju, v čemer se konec koncev pritajeno kaže tudi težnja po materialni blaginji. To seveda ni pojav, značilen samo za naše območje. A človek se ob tem sprašuje, ali je to človeku v prid, je s tem povezana njegova sreča. Nehote se ob tem ponuja misel pokojnega akademika prof. dr. Jožeta Trontlja, njegov dom je bil v Polhovem Gradcu, ki je zapisal: »Želja imeti več kot potrebujemo, je sicer gonilo napredka, a streženje tej želji ne vodi v človeško srečo.« Pomembni so »kazalci nematerialne blaginje, kot so dobro zdravstvo, šolstvo, socialnovarstvo, dobri medčloveški odnosi« (Jože Trontelj, Živeti z etiko, 2014, str. 38).

Ob pogledu na prikazane stare hiše na dan sili tudi vprašanje, kaj vse se je dogajalo v njih. Hiše so konec koncev bile dom. Koliko otrok je prijokalo na svet pod njihovimi krovi, so te otroške oči zaupljivo gledale svoje starše ali so izražale strah in nemoč? Kakšne so bile vezi med odraslimi? Odgovori na ta vprašanja bi s poglobljenimi razpravami dopolnili dokumentarne fotografije in prinesli nove poglede in nova spoznanja. Zagotovo ni naključje, da je Ciril Velkovrh v knjigi izbral geografsko merilo za razvrščanje hiš. Tako je zadnja fotografija rojstna hiša njegovega očeta, Štefetova v Babni Gori. Knjiga se torej konča tam, kjer so živeli Velkovrhovi predniki. Tako se je Velkovrh na nek način vrnil domov, dom pa je kraj, na katerega je človek navezan, ki ga ima rad. In avtor te knjige ima rad to dolino, rad ima polhograjski svet.

Milka Bokal

P. S.: Avtor fotografij je izdal tudi stenski koledar za leto 2017 s fotografijami najbolj zanimivih starih hiš, na podložnem kartonu pa je natisnjenih 8 razglednic z najlepšimi fotografijami med njimi.

Gostilna Pograjski dom in Planinsko društvo Blagajana, Polhov Gradec  

Vas vljudno vabita k odprtju razstave planinske fotografije ter 

predstavitvi knjižice in stenskega koledarja za leto 2017 z naslovom

STARE HIŠE V POLHOGRAJSKI DOLINI.

Na fotografijah in v besedilu knjižice je predstavljenih vseh 66 hiš,

ki v Polhograjski dolini stojijo na temeljih, starejših od 200 let.

Fotografije je pripravil Ciril Velkovrh iz Ljubljane.

Kulturni program bo popestril Ansambel Jurčki.

Prireditev bo v petek, 7. oktobra 2016, ob 19. uri

v Gostilni Pograjski dom, Polhov Gradec 70.

Domačija Pr' Štefet (l. 1700), Babna gora 4