Učiteljice smo takoj začele razmišljati, kam bi se odpravili. Sestavile smo naslednjo pot: Županova jama pri Grosuplju, grad Turjak, Iški Vintgar in Podpeško jezero. Ko smo si ogledovali čudoviti podzemni svet Županove jame, nihče ni mogel skriti navdušenja. Večina otrok je bila prvič v kraški jami, starši pa so podoživljali ekskurzije iz svojih šolskih dni. V prvi dvorani smo videli netopirje, ki so viseli s stropa in spali zimsko spanje. Vodič nas je opozoril, da moramo biti tiho, da jih ne bi po nepotrebnem vznemirjali. Nikjer ni tako temno kot v jami, če ugasnejo vse luči. Tudi ko se oči navadijo na temo, ne vidimo ničesar. V eni od dvoran je zelo dobra akustika in v njej vsako leto pripravijo kakšen koncert. Z vodičem smo se dogovorili, da učenci pripravijo mini koncert za starše. Stopili so na oder, starši pa so se odpravili naprej po dvorani do mesta za gledalce. Ko smo spet prišli skupaj, so starši povedali, da se je super slišalo, učenci pa, da so se dobro počutili v vlogi nastopajočih.

Grad Turjak smo si ogledali samo od zunaj. Stopili smo na grajsko dvorišče in si predstavljali, kakšno je bilo srednjeveško življenje graščakov. Na dvorišču stoji votla stoletna lipa in ponuja skrivališča, plezanje in lovljenje. Izmerili smo njen obseg. Vseh 14 otrok se je prijelo za roke in jo komaj objelo. Sprehodili smo se po soteski reke Iške. Pot nas je vodila tik ob rečici, tako da smo poslušali njeno žuborenje, opazovali tolmune in brzice. Steza se je čez čas začela dvigati, bila je polna jesenskega listja in spolzkih korenin. Odločili smo se, da poti ne bomo nadaljevali. Ustavili smo se na mestu, kjer so lahko otroci metali kamne v vodo in poskušali narediti »žabice« ali pa kamen zalučati na drugo stran reke. Starši in učiteljice smo ta čas izkoristili za kramljanje. Naš zadnji postanek je bil ob Podpeškem jezeru. Jezero je majhno, vendar zelo globoko. Ko smo se sprehajali ob njegovem robu, smo občutili nenavadno tresenje tal. Vsi hkrati smo poskočili in jezero je vzvalovilo. Tudi ko smo skakali čez pritok, so se tla tresla. Res nenavaden občutek, kot da premikamo svet. V gostilni ob jezeru smo si privoščili malo daljši postanek. Na poti domov smo na avtobusu že kovali načrte za naslednje šolsko leto. Ideje so bile zanimive, do naslednje jeseni pa je še dolgo.

Učiteljica Valerija Petrovec