Po prejemu laskavega naziva Naj kmetica leta smo se pogovarjali s 25. nagrajenko in prejemnico naziva, gospo Matejko Sečnik, veselo in vedoželjno kmetico, ki že od rane mladosti živi in dela na kmetiji v Butajnovi.

Najprej iskrene čestitke za laskavi naziv Naj kmetica leta 2025. Kaj vam ta naziv pomeni?
Ta naziv zame pomeni veliko priznanje in potrditev, da delamo v pravi smeri – tudi v spoštovanje do vseh naših prednikov, ki so postavili temelje današnjega dela. Hkrati pa je potrditev moje dejavnosti na različnih področjih, saj sem vedno poskušala prispevati k razvoju kmetije in skupnosti. Zdi se, da bo zdaj treba stopiti tudi malo v javnost in predstaviti naše delo širši Sloveniji
Zmage res nisem pričakovala – bila sem prepričana, da bo slavila ena od sokandidatk, saj je imela s sabo celo družino in sorodnike. Potem pa – šok: "Matejka Sečnik!" Vsi domači so bili takrat na kmetiji pri delu, zato sem jim kar po telefonu sporočila novico. Bili so iskreno presenečeni in veseli.
Na podelitvi sem prejela plaketo, broško in srebrnik, pa tudi ogromno šopkov in daril. Vsaka kmetica, ki je bila pred mano izbrana za kmetico leta, mi je prinesla darilo – nekaj malega iz svoje kmetije ali kraja. Od kmečkih žena sem dobila predpasnik in rožo. Kasneje so me prišle obiskat tudi članice društva, pa tudi Irena Ule, predsednica kmetic Slovenije, da smo skupaj malo predebatirale, kako naprej. Pred kratkim smo imele še sestanek v gasilskem domu – zdaj se pripravljamo na nove izzive.

Kako je potekala vaša pot do naziva Naj kmetica leta 2025 – od nominacije do same razglasitve?
Aktiv kmečkih in podeželskih žena občine Dobrova - Polhov Gradec in Horjul me je že nekaj let nagovarjal, naj kandidiram, ker so ženske menile, da sem primerna kandidatka za ta naziv. Letos so me končno prepričale in tako smo morali pripraviti življenjepis. Prijavile smo se štiri kandidatke, potem pa je petčlanska komisija iz cele Slovenije anonimno brala življenjepise in jih točkovala. Glede na ocene sem dosegla največ točk – verjetno je pri tem prevladala moja dobrodelnost.

Koliko časa že delate na kmetiji, kaj ponujate in zakaj radi opravljate svoje delo?
Na kmetiji delam že od majhnih nog. Po končani osnovni šoli sem že vedela, da bom kmetica, zato se nisem odločila za nadaljnje šolanje. V podjetju Metrel sem delala 20 let, kjer so mi ponudili tudi dodatno izobraževanje, a sem ga zavrnila, ker sem bila prepričana, da bom nekoč prevzela kmetijo. Kasneje sem spoznala tudi moža Jožeta, ki je k nam v Butajnovo prišel leta 1990. Pet let kasneje sem ostala doma zaradi bolezni očeta, takrat smo potem prevzeli celotno delo na kmetiji.
Na kmetiji trenutno skrbimo za približno 40 glav goveda, 70 kokoši, nekaj koz, poleg tega pa imamo tudi kozolec, ki služi kot dopolnilna dejavnost. Kozolec oddajamo za najem praznovanj in porok, največ je tam porok. Del kmetije je pripadal mojemu pokojnemu bratu in da bi kmetijo nekoliko oživeli, smo dodali piknik prostor kot dopolnilno dejavnost. V kratkem bo bratovo kmetijo vključno z upravljanjem piknik prostora prevzel sin Tadej skupaj z ženo Janjo.
Leta 2008 nam je zaradi udara strele v celoti pogorel hlev. Ob tem smo morali zgraditi nov hlev in senik. To je bila največja prelomnica – zgorelo je tudi ogromno strojev, nekaj traktorjev pa nam je uspelo rešiti. V desetih dneh je bil hlev že pod streho, kar je bilo mogoče le z veliko pomočjo sosedov in prostovoljnega dela. Še danes sem ponosna na naše hribovske sosede, ki znajo stopiti skupaj in pomagati.
Zelo rada sem v naravi in uživam med kravami; v gozdu se počutim najbolj domače. Opravila na kmetiji so raznovrstna – delam vse, kar je treba: v gozdu, na travniku, vozim, obračam, baliram. Prav to raznolikost dela imam najbolj rada, saj mi vsako delo prinaša svoje zadovoljstvo.

Kako usklajujete delo na kmetiji z družinskim življenjem in prostim časom?

Sodelujem v društvu PGD Butajnova - Planina, kjer sem operativna gasilka, članica z nazivom prvi posredovalec. Sodelujem tudi pri ŽPS Šentjošt, sem tudi mežnarica pri cerkvi sv. Ane v Butajnovi ter članica ŠD Setnik, kamor hodim na telovadbo. Včasih sem sodelovala tudi pri Župnijski Karitas Šentjošt. Pomagala sem tudi pri lutkovnih predstavah v Butajnovi, sovaščanki pa sem ob njenem 100. rojstnem dnevu pripravila kulturni program in presenečenje.
Od leta 1996 sodelujem v klubu kmečkih žena, kjer je več kot 120 članic, sama pa sem tudi del upravnega odbora. Imamo razne kuharske tečaje, predavanja, pečemo peciva za občine ali šole. Pred božičem in veliko nočjo imamo stojnico, kjer prodajamo slaščice in pekovske dobrote, na primer na tržnici Dobrova.
Rada sodelujem v televizijskih oddajah. Bila sem v oddaji Večerja za 5 in gostja pri Jutro na Planetu, kjer so predstavljali Polhov Gradec. Takrat smo kuhali ajmaht in žgance. Na Večerjo za 5 me je prijavilo društvo kmečkih žena. Pred samim snemanjem smo morali pripraviti jedilni list in poimenovati jedi tako, da so drugi sodelujoči ugibali, kaj pripravljam.
Rada grem tudi na izlete in na morje. S kmečkimi ženami sem že bila v Istanbulu, Bruslju in Makedoniji, s sosedi pa v Bosni in Črni gori. S sosedi se občasno odpravimo na celodnevne pohode po okoliških hribih, predvsem zaradi prijetnega druženja in sproščene zabave.
Družina mi veliko pomeni. Imam štiri sinove, trije so že odrasli. Najraje imam nedeljska kosila in pa delo, ki ga opravljamo skupaj. Velikokrat imamo tudi družinska praznovanja, kdaj tudi v kozolcu. Letos je imel moj mož 60 let in je bilo super; domači so pripravili igre in ansambel. Poleg sinov in njihovih boljših polovic pa imam tudi vnukinjo Tinkaro, ki nas vse razveseljuje.

Kmetovanje je danes velik izziv. Katere spremembe ali prilagoditve so bile za vas v zadnjih letih kot največji izziv?
Zelo me žalosti, ker kmetije tako hitro zapirajo svoja vrata. Vedno manj jih je, kdo bo sploh še kosil na vasi? Včasih je bilo v eni vasi tudi dvajset kmetij, zdaj pa jih je morda še pet. Če bo šlo tako naprej, bomo morali postati lačni, da bo sploh še kdo obdeloval svojo zemljo.
V zadnjih letih smo pridobili več novih strojev, na primer balirko, več traktorjev in sušilnico na topli zrak za sušenje krme. Živali se pasejo, kar je velik plus, saj ni treba kositi – to so naše najboljše kosilnice. V mislih imamo tudi stroj, ki bi pomagal pri raztovarjanju sena iz senika v štalo.

V čem vidite prihodnost slovenskega kmetijstva – katere spremembe bi bile po vašem mnenju nujne?
Žalosti me, da so nam, kmetom, velik del Butajnove dodelili v območje Natura 2000. Imela sem grozen primer, saj nismo vedeli, da je naša njiva vključena v Natura 2000. Ko sem šla po subvencije, sem izvedela, da tam ne smemo saditi krompirja, ker je območje Natura 2000. Nato sem se obrnila na vsa ministrstva in pristojne službe, da sem se z njimi pogovorila, kako so to uredili, pa nam niso nič povedali. Vzeli so nam še tisto, kar smo že obdelovali za pridelavo hrane, in zaradi tega sem bila ob 5 % subvencij. Sedaj sem dosegla, da so mojo njivo iz Natura 2000 odstranili, tako da lahko spet sadim krompir. Izgleda, da so metuljčki in ptički pomembnejši kot možnost, da bi imela pridelek za preživetje.
Potrebna je večja pomoč kmetijam. Kmetije so po večini stare, gospodarji so starejši ljudje. Mladi pogosto hodijo v službe in se ne ukvarjajo samo s kmetijo. V hribovskih kmetijah je veliko ročnega dela, delo je povsem drugačno kot v dolini. Hribovske kmetije so pogosto bolj obdelane kot dolinske, hkrati pa hribovci pogosto hodijo kosit tudi v doline, kjer sicer nihče ne skrbi za travnike. Potrebne so večje subvencije za hribovske kmetije in večja naklonjenost države k pomoči kmetom.
Posebno bi bilo treba poskrbeti za starejše ženske, ki nimajo pokojnine. Sedaj so zelo osiromašene. To je velika katastrofa, da ženske, ki so celo življenje delale in niso imele denarja za lastno preživetje, zdaj nimajo nič. Medtem pa so za druge etnične skupine na voljo večji finančni viri in pomoč.

Kaj bi sporočili mladim, ki se še odločajo za življenje na kmetiji oz. so mladi prevzemniki? (Morda spodbuda, zakaj se odločiti za to delo.)
Kdor ima naravo in živali rad, predlagam, da kar ostane na kmetiji, je zelo lepo. No, saj se da tudi preživetI. Naj bodo korajžni. Vsakemu lahko uspe, če ima le voljo.

Za konec pa še malo težje vprašanje: če bi naziv Naj kmetica leta lahko nekomu podelili. Koga bi izbrali, kdo vam je kot vzgled oz. kdo bi si ga še zaslužil? 
Zelo težko vprašanje, a če pomislim, bi si ga zaslužila Andreja Dolinar iz Razori, ker je dejavna na več področjih in tudi pri kmečkih ženah.

Manca Dolinar

Foto: M. D., M. S.