23. aprila zvečer se je telovadnica Osnovne šole Polhov Gradec za nekaj časa spremenila v prav poseben prostor.
Na odru se je zvrstilo skoraj 200 otrok in prav toliko zgodb, korakov poguma in iskrenih želja, da pokažejo, kaj znajo. Dvorana je bila polna obiskovalcev vseh generacij – a ne le ljudi. Polna je bila tudi pričakovanja. In potem … tišina. Tista prava, zbrana tišina, ki napoveduje, da se bo nekaj zgodilo in ki izkazuje spoštovanje do tistih, ki so na odru.
Program je bil raznolik, tako kot otroci. Od prvih, še nežnih glasov in korakov najmlajših, do zrelih nastopov starejših učencev. Posebno je zazvenela klavirska spremljava pianista Erika Tominca, mehki toni violinistke Špele Janša ter nežni in skrivnostni zvoki handpana, ki jih je v dvorani pričarala učenka Brina Tuulikki Brulc Sterle. Vsak ton je našel svoj prostor.
A morda najlepši del večera ni bil v popolnosti izvedbe, temveč v pogumu. Na oder so stopili tudi tisti učenci, ki se sicer raje skrijejo v ozadje, ki ne iščejo pozornosti in jim nastop ni samoumeven. In prav oni so pokazali, da s spodbudo in vztrajnostjo lahko naredijo korak naprej.
V ozadju pa so tiho, a nepogrešljivo vlogo nosile devetošolke in devetošolci. Ne le kot nastopajoči, temveč kot tisti, ki so izdelovali dekoracijo, krasili prostor, gradili oder ter prenašali težke praktikable, blazine, inštrumente in klopi. Nešteto korakov — vsi zato, da je večer lahko zaživel. Kot so povedali sami: »Samo oder smo pripravljali skoraj dve uri,« in ob tem dodali, da so vadili tudi »med rekreativnimi odmori in prostimi urami«. »Po vsem trudu in številnih vajah se je na koncu vse splačalo,« so še zapisali. Ena izmed njih pa je dodala: »To je bila enkratna izkušnja, ki je ne bom doživela nikoli več v življenju.«
Tudi Brina, ki je nastopila kot solistka, je svoje doživljanje iskreno opisala: »Čeprav je bilo zelo stresno in nisem vedela, kaj naj pričakujem, je bila to na koncu zelo lepa izkušnja. Vesela sem, da sem dobila priložnost, saj sem se veliko naučila o sebi.«
Občutek večera so učenci strnili v preprosto misel: »Hitro je minilo, čeprav je trajalo uro in pol.« Ko si del nečesa lepega, čas teče drugače.
In potem je prišel trenutek, ko se je meja med odrom in dvorano skoraj izbrisala. Skupna pesem. Skoraj vsi na odru, glasovi, ki so se povezali, in publika, ki se je pridružila. Ploskanje, petje, nasmehi. Občutek, da smo del iste zgodbe. Tudi obiskovalci so začutili, kaj vse stoji za predstavo. Eden izmed staršev je zapisal, da se je »jasno videlo, koliko dela, truda, energije in časa je bilo vloženega v vse skupaj, ter da je koncert dosegel izjemno raven. In da so otroci lahko začutili, da jim nekdo resnično želi dobro in verjame vanje.«
In dan po koncertu: v očeh ponos in veselje. Starejši učenci hvalijo mlajše, mlajši z občudovanjem v očeh gledajo posnetke starejših. In drugače, bolj pozorno si ogledujejo razstavljene likovne izdelke v avli šole in se v njih vživljajo.
Morda je prav to največ, kar lahko tak večer da. Ne popolnost, ampak povezanost. Ne le nastop, ampak izkušnjo in doživetje. Dokaz, da se lahko na takih dogodkih naučimo nekaj o glasbi, o delu, o sebi in o drugih. Da skozi glasbo ne odkrivamo le svojih sposobnosti, ampak tudi lepoto življenja — radost, ki je v glasbi sami, radost, ki izvira iz skupnega dela, in »občutek, da trud prinese sadove, kot je zapisala mama nastopajočega«.
Glasba nas povezuje, združuje in nam vsem — nastopajočim in poslušalcem — pusti spomin, ki ostane in nas poboža, kadarkoli ga prikličemo.
Alenka Kovačič Divjak, zborovodkinja in učiteljica glasbene umetnosti