Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

JUTRI
14°C
-1°C
PET.
18°C
-1°C
Deli
3865

Ekstremni nočni pohod na Polhograjsko Grmado

Že 28. nočni pohod na polhograjsko Grmado, 899 m, se je tokrat zgodil v petek, 18. januarja, na polno luno. Ni pa bila le luna polna, ampak tudi poti z obeh smeri; od Pratkarja, kjer so od 18. do 22. ure člani PD Blagajana vpisovali prijave, in zahodna smer vzpona mimo gostilne pr' Mehačk, kjer so se zagrizli v goro predvsem neprijavljeni. V snegu in vetru pri –3 stopinjah Celzija gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor!

Namen nočnega pohoda je obujanje spomina na 15. januar 1992, na dan priznanja samostojne Slovenije s strani večine sveta! Takrat je 12 pohodnikov, članov PD Blagajana v soju polne lune ob polnoči na vrh Polhograjske Grmade prineslo slovensko zastavo in šampanjec, med potjo pa je v zanosu zmage padla odločitev za vsakoletno pot. Mimogrede, če koga moti višina 899 namesto 898 m, kakor je zapisano na žigu in v večini starejših zemljevidov, dejanska višina je 898,68 m in po pravilniku PZS se višina tako zaokroži navzgor.


Izgubljen pes in telefon

Prvič peljem s seboj v sveže zapadel sneg, ki je bil ob 21. uri na obeh dostopnih poteh prava drsalna bob steza, osemletnega sina Davida, ki bi bolj sodil v otroško planinsko skupino. Psa nisem pripel na povodec, saj je vedno sledil brez težav ali pa, še pogosteje, vodil, a vse je enkrat prvič – pes se je izgubil, ušel naprej s svojim vrstnikom in to na poti od lovske koče do vrha Grmade. Skrbi so naraščale, saj je tudi David vse težje premagoval drsljivo belo podlago in mestoma bil več na vseh štirih kot na nogah in v joku. Premagovala sta ga tudi utrujenost in mraz, ki se je stopnjeval zaradi severnega vetra. Odločitev, ali naj se obrneva nazaj ali vztrajava v ekstremnem pohodu brez derez, je padla zaradi psice Nere: »Daj, zdrži še malo David, veš da ne moreva pustiti Nere same, gotovo naju čaka na vrhu!« Oba sva stisnila zobe in naprej naju je gnala ta misel, vse do vrha, pod katerim so bili vzponi in drsalnice najhujši. Kratek počitek na vetru, vpis v knjigo in razočaranje, saj Nere ni nikjer. Edina sled je mnenje planinca, da je videl črnega psa letati gor in dol pod vrhom pred pol ure. Spustiva se desno, proti gostišču, misleč, da bo Nera šla navzdol po njej bolj znani poti. Sprašujem vse po vrsti o črnem labradorcu. No, vsaj moj mladič je pustil obup na vrhu in se začel po belih gladkih strminah dričati po riti. Dereze so za tako zahtevne pogoje res nujne! Prihod v gostišče je bil skok iz divjine v civilizacijo. In to kakšno: velik šotor, razpet med obema hišama,  napolnjen do zadnjega kotička, vsaj 200 ljudi v njem trenira dvigovanje desnice, polna je tudi notranjost idilične hiše, kjer za dobro vzdušje skrbijo muzikantje. A najina drama se stopnjuje, otrok ima solzne oči zaradi izgubljene Nere … Posedem ga pri znancih, ki so uspeli dobiti mizo v povsem natrpanem gostišču, ter mu obljubim, da se čez pol ure vrnem skupaj z Nero! Poženem se v tek navzgor proti lovski koči, kjer ob 22. uri srečam res malo planincev, pri koči so člani gorske reševalne službe, sprašujem o Neri, a odziva ni. Hitim dalje, a tik pred zadnjim vzponom mi gruča planincev vzame upanje, saj od vrha do tu niso videli psa. Obrnem, v sebi se sprijaznim, da se bo morala znajti sama. Ko tečem navzdol, zaslišim: "Ejga, a nisi ti spraševal za psom? Lej, tu ga mam, pridi hitro, ga držim!« Letim do hleva nad gostiščem in res, Nera na povodcu, Ula in Frenk iz Kranja sta me uslišala, vsa moja spraševanja ob poti navzdol in navzgor, si izposodila povodec v gostišču in psa držala pri sebi, dokler se nisem pojavil. Kapo dol, hvala, naslednji dan smo se srečali, ko smo se pripeljali do gostišča z avtom na sankanje – Ula in Frenk spet na Grmadi, in ja, častil sem, kaj pa drugega, hvala Gorenjci!
Ni pa bila Nera edina izgubljena in najdena, v snegu se je našel tudi mobilni telefon Samsung in Stane ga je preko noči posušil in napolnil. V soboto ga je uspel vključiti, a kako najti lastnika, saj je bil zaklenjen in dostop do podatkov ni bil mogoč? Mlada pamet v družini se je znašla, zamenjala SIM kartico in ga odklenila s svojo kodo in našla stike, zapisane v spomin telefona. Nekaj klicev in lastnik je bil znan ter obveščen. Doma je bil z Drenovega Griča, seveda ni pozabil niti on na zahvalo v obliki dobrot! Drugih posebnosti na nočnem pohodu ni bilo, reševalci in zdravniki niso imeli dela, sta ga pa imela toliko več oba gostinca, Setnikar pr' Mehačk in družina Čuden v dolini pri Pratkarju. Otroški pohod je potekal teden dni prej, 11. januarja, in to za 44 udeležencev, od tega 25 otrok. Najmlajša je štela le 5 let. Ta pohod je potekal v lepših, kopnih pogojih, bil je nadzorovan, saj je bila gruča otrok med dvema vodnikoma, starši pa so hodili zadaj.

PD Blagajana se zahvaljuje Amaliji Vogrinčič in družini Čuden za namensko odprtje gostišča Pratkar, podjetju Schwarzmann, ki je odprlo svoje dvorišče za parkirišče, in članom GRS, ki so imeli nato v soboto na Grmadi tudi redno vajo.

Sebastjan Vehar

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi