Prvič sem se lotila organizacije ekskurzije in očitno je bilo to tako stresno, da sem dan pred odhodom, ko je bilo že vse dogovorjeno, z vročino obležala v postelji in vodenje so morali prevzeti drugi. Kdaj, kam, kako – s kombiji ali avtobusom, koliko bo zanimanja, kakšni bodo stroški. Želeli smo spoznati lokalne ponudnike, predvsem kmetije z dopolnilnimi dejavnostmi, ki se ukvarjajo z različnimi zanimivimi stvarmi. Kmalu sem ugotovila, da bo to zelo težko – nekje prenavljajo kmetijska poslopja, drugje imajo že rezerviran ogled, nekje ni možen dostop z avtobusom, spet drugje trenutno nimajo kaj ponuditi ali pa imajo dan rezerviran za druge dogodke. Tako smo se morali na koncu zadovoljiti z obiskom bolj obiskanih in znanih točk. A, kot je opisala Marija, je bil dan zanimiv in v spominu bo ostalo tudi to, da je kvaliteta res zelo, zelo pomembna, vendar količina naredi svoje. 
Na zahvalno nedeljo, 5. novembra, smo se odpravili proti naši obali pogledat, kako sta tam povezana kmetijstvo in turizem. Ker je bilo naših članov preveč za dva kombija in premalo za avtobus, smo zraven povabili še člane Društva Rejcev drobnice Notranjske.

Ob 8. uri smo se zbrali na avtobusu pred domom krajanov v Črnem Vrhu in po poti do Vrhnike pobirali še ostale udeležence. K sreči nismo padli v meglo v dolini, tudi dež se je umikal pred nami, na obali nas je pričakalo sonce. Zaradi visoke plime in deževja v preteklih dneh je bila tudi cesta od Sečovelj do Seče poplavljena, zato smo se preko Forma Vive peš odpravili do dih jemajočega vrta kaktusov. Gospa Milena nam ga je predstavila in nas seznanila z nastankom vrta ter nas podučila o vzgoji kaktusov. Ona jih kar z majhnim čopičem opraši, kajti v rastlinjak čebelice pač ne zaidejo. Sama pobere seme, ga poseje, kasneje prepikira, tako da lahko nekaj večjih ali manjših kaktusov tudi proda. Zelo je pomembna zemlja, ki jo sestavlja 1/3 kremenčevega peska in 2/3 prsti. Temperatura ne sme pasti pod 4 C°. Ko pozimi počivajo, morajo biti na svetlem, tako da potem v maju bujno cvetijo.

Po dobri uri smo se oboroženi z bodicami po pešpoti ob obali vrnili na avtobus in po kratki vožnji smo že bili v Strunjanu. Tam nas je pričakal g. Gianfranco, ki na eko in izletniški kmetiji prideluje artičoke in kakije. Pokazal nam je še zoreče kakije, ki jih sveže prodaja doma, iz njih pa naredi tudi kis in žganje. Povedal je še, da kaki ni avtohtono sadje, da ga je pred dobrimi 100 leti prinesel iz Afrike nek  domačin. Lačne in željne njegovih dobrot nas je vodil v prelep prostor za goste. Tam so nam postregli z naročenim narezkom. Bilo je zelo okusno, a mi hribovci smo z domačih krajev navajeni obilnejše, pa tudi bolj prijazne postrežbe. Povabil nas je na praznik kakija v naslednjem tednu. On je bil prvi idejni oče te prireditve v Strunjanu, danes pa je prireditev zelo znana in obiskana.

Pot nas je vodila naprej. Tik pred viaduktom Črni Kal smo zavili desno proti Hrastovljam in tam nas je sprejela ga. Barbara, ki v okviru društva Boškarin vodi skupine. Ogledali smo si park avtohtonih živali in rastlin. Videli smo nekaj posajenih začimb, sivko, čebelnjak, konje, ovce in veliko istrsko govedo, ki se je bolj skrivalo pred navalom prišlekov. Nad dolino, ki je urejena kot učna pot, smo opazili vlak, ki prisopiha preko Kraškega roba proti Kopru.

     Zadnji postanek je bil ogled fresk v majhni cerkvici, ki stoji v visokem obzidju še iz turških časov. Vodička nam je razložila vsako fresko posebej. Najbolj je zanimiv Mrtvaški ples. Ponazarja vsa naša življenja, kako bomo prav vsi ( stari – mladi, lepi – grdi, bogati – revni) prišli do konca, tja, kjer ne bo več razlik.

Polni raznovrstnih vtisov smo v zgodnjih večernih urah srečno prispeli domov.

                                                                                                                                                                Marija Končan in Simona Košir